Projekt: hotel za čebele

Lani sem resnično začela dojemati, da imajo vsa bitja, ki nas obkrožajo svojo vlogo na tem planetu.

Od tistih mikro bakterij, pa vse do ogromnih dreves. Bolj kot sem se odmikala od vrveža prenatrpanih in glasnih prostorov ter družbe, ki me je na nek način omejevala, več miru sem našla v intimnih pogovorih, branju knjig ter planinah.

Kavice v gostilnah sem zamenjala za čajnice, žurke za večerne pohode na Pohorje, petke pa za planinske čevlje. Še nikoli se nisem počutila tako svobodno. Pa mi do tja manjka še veliko.

Živim sredi mesta, a hrepenim po zelenem domu. Povsod imam rastline, njene podtaknjence in semena. Na balkonu rožmarin, sivko in rdeče jagode, pa ptičjo hranilnico, ki jo vsak dan pridno obiskujejo vrabčki in siničke.

Dolgo sem si želela tudi gnezdilnico za čebele in jo tudi dobila. Takšno leseno, ročno izdelano od meni prav posebne osebe.

Takoj ko se je stopil sneg, je gnezdilnico začel prelevati mali brenčač. Sprva sem bila trdno prepričana, da gre za čmrlja.

Le ti so eni izmed glavnih opraševalcev. V bistvu so poddružina čebel in obstaja jih več kot 200 vrst. Za človeka so nenevarni, zrastejo pa do treh centimetrov.

V eni družini je matica, delavke, krajši čas pa tudi troti. Ko matica najde gnezdo, naredi 2 lončka. V enega shrani cvetni prah, v drugega pa izleže ličinke. Ker najdejo vse manj primernih mest za gnezdenje, jim lahko sami ustvarimo domek.

Ko sem raziskovala naprej, mi je zelo prijazen gospod, pomagal identificirati moje brenčače in ugotovila sva, da niso čmrlji, ampak čebele samotarke – rogata in rdeča dišavka. Obe po večini oprašujeta sadno drevje. Zanimivo je, da veliko vrst dišavk gnedzi v praznih polžjih hišicah. Letijo od marca do junija.

Še en nasvet, če najdeš ranjeno čebelo ali čmrlja – zmešaj malo sladkorja z vodo in ji mešanico ponudi na majhni žlički. Prav tako jim na svojem travniku pusti nekaj regrata, saj je to njihova prva spomladanska hrana, oziroma vir cvetnega prahu. Postavi jim kakšno gnezdilnico in posadi semena, ki so že posebej označena, da jih imajo rade, predvsem pa ne uporabljaj pesticidov in podpiraj podjetja, ki imajo nešpricane prehrambne in kozmetične proizvode (torej bio/eko).

V spodnji galeriji je še nekaj idej za gnezdilnice, oziroma hotele za čebele.

Zahvala

22.04. je vsako leto dan Zemlje.

Časi so se spremenili. In to zelo.
Industrijska revolucija je močno vplivala na kvaliteto naših življenj. Nova mehanizacija je pomenila nove tovarne – nove tovarne so predstavljale masovno proizvodnjo novega blaga, ki je ustvaril konkurenco in tekmovanje.
Če čas prevrtimo naprej, nam je globalizacija vse prinesla na dosego rok.
Pojavilo se je milijon oglasov in naenkrat smo vsi potrebovali stvari, za katere prej nismo niti slišali, sedaj pa nam bi naj poenostavili življenje. Želimo vedno več in vedno več. In če si nečesa ne moremo privoščiti, to uredijo hitri krediti in kartice.
Prišlo je tako daleč, da novi čevlji pretehtajo in ljudje raje kupijo luksuzen par, kot pa kakovostno hrano.
Ne zavedamo se, da je posledica našega potrošništva, globalno segrevanje, iztrošanje naravnih virov, krčenje gozdov, onesnaženje oceanov in planeta kot celote ter seveda tudi našega zdravja.

Lotila sem se projekta, ki je dokazal, da skupaj zmoremo več. V dneh med 22.4. in 30.4. ste namreč z menoj delili, kaj ste pa vi dobrega storili za naš planet. Pobirali ste smeti, zavračali slamice v gostilni, kupovali stekleničke in bambusove lončke, bombažne vrečke,… o vsem ste me pridno obveščali, nekaj podjetij pa se je projekt odločilo podpreti in vam v zameno poslati darilca.

Ker je dobra dejanja potrebno deliti, jim namenjam prostor na svoji spletni strani in vam jih tudi predstavljam:

Nina Kovacic Illustration

Je nekaj besed o sebi in svojih čudovitih kreacijah napisala sama:

Nina Kovačič, fizičarka v svetu ilustracije

O MENI

Čeprav sem že tekom študija fizike začutila, da ta pot morda ni prava, sem s fiziko vseeno vztrajala do konca, tudi po diplomi še nekaj let. Ves čas študija sem delala kot natakarica in večino časa preživela v iskanju tistega nečesa “tapravega”, kar bi v življenju z veseljem počela. In kot se nam rado zgodi: rešitev sem imela ves čas pred nosom – ilustracijo, seveda! ..pa se zanjo še zmenila nisem ker češ, saj od tega se pa ja ne da živeti. Tako so mi govorili. Ampak kljub temu, da nisem risala od otroštva pa vse do konca študija, dandanes dokazujem nasprotno in kot fizičarka ter samouka ilustratorka zagreto manevriram v ilustratorskem svetu. Morda so ravno zato moje ilustracije posebne; posebne zato, ker so moje, ker je moja pot drugačna. Navdihujejo me komični trenutki in živahnost vsakdana po eni, mir in tišina po drugi strani. Večinoma delam digitalno, kakšen črno bel motiv rada zrišem tudi na roke. Ilustracije delam po naročilu – največ za agencije in založbe, nekaj za darila, stene otroških sob, veliko za otroške knjigice, včasih pa kakšno narišem samo zase, za dušo. Posebno zadovoljstvo mi predstavlja ustvarjanje motivov za kartice in voščilnice, za katere želim da so napredne, drugačne, z odmikom od tradicionalnih, prazničnih motivov – tako je lansko poletje nastala kolekcija kartic in voščilnic “Hands”, s katerimi želim opomniti predvsem na to, da so malenkosti tiste, ki štejejo. Pozornost, lepa gesta, prijetno voščilo, zanimiva ilustracija.

Woody notes

Njihovi izdelki so narejeni iz lesa in so zato tudi trajnostni. V njih izražajo svojo skrb za naravo in njeno ohranjanje. Tudi njihove darilne šktaljice so iz recikliranega papirja.

Moram napisati, da sem se še posebej zaljubila v njihove poročne albume. Res uauuuu. A niso krasni???

LAVA AROMA

Katja iz Lava Aroma ima v svoji trgovinici res krasne aromaterapevtske izdelke, kot so zapestnice, verižice in seveda tudi eterična olja ter difuzorji.

Njen nakit sestavljajo tudi kristali in vulkanski lava kamni.

Njene izdelke si lahko ogledate tudi na spletni strani, ki jo najdete tukaj

All Little Rockstars

Anita:
Pri malih Rockstarjih z veliko veselja do ustvarjanja in poudarka na detajlih ustvarjamo unikatne, personalizirane izdelke za vaš dom in darila za posebne dogodke v življenju vaših najboljših prijateljev.
Naši izdelki so najlepša darila za vse posebne dogodke v življenju, kot je rojstvo otroka, njegov prvi rojstni dan, krst, poroka, vselitev v novo hiško in vse malce manj pomembne obletnice. Največkrat pa stranke obdarijo kar same sebe, saj se vendar najbolje poznajo in vedo točno kaj si želijo. 🙂
Naša misija je, poskrbeti za vaše zadovoljstovo čez celotni postopek izbire in nakupa, da boste vrata naše virtualne trgovine zapustili z nasmehom na ustih in se da boste radi vračali, kot se vračate k dobrim prijateljem.

EVA IKY – Art inspired by nature

Eva me je zelo navdušila. Je mlada umetnica in njeni izdelki so prejeli certifikat Art&Craft Slovenija. Pohvali se lahko tudi z objavo v reviji Unikat (maj/junij 2017) ter samostojno razstavo Lepota narave ujeta v nakit.

Ponosna sem, da lahko skozi svoj hobi, spoznavam ljudi, ki me tako močno inspirirajo.

Še enkrat bi se vam rada vsem zahvalila ♥️

Moj nakup – moj glas

Fair trade.

Ste v trgovinah že zasledili tole oznako?

Zanjo sem se malce bolj zavzela lani, ko sem v Ljubljani raziskovala bio, veganske in second hand trgovine.

Že samo ime mi je dalo vedeti kak pomen se skriva za njo, a v resnejšo raziskavo sem se podala, ko sem za svojega navihanca iskala bolj zdravo čokolado. Tako sem v Hoferju naletela na bio fair trade “kinder” jajčke, v kateri so ročno izdelane igračke (nakup meseca, prisežem).

Torej, zakaj fair trade čokolada?

Ko vgrizneš v čokoladno ploščico, verjetno ne pomisliš, kdo in kako je skrbel za kakavovec, ki ti daje ta izvenzemeljski užitek okusov, kajne?

Velika verjetnost, da eden izmed 15000 otroških sužnjev, ki delajo na kakavovih farmah v zahodni Afriki.

Sem omenila, da zaradi pridelave kakava posekajo na sto tisoče pragozdu ali to, da samo Združene države za kakavove izdelke na leto zapravijo 13 bilijonov dolarjev, delavci – po večini otroci, pa ne dobijo plačila?

Oznaka fair trade na čokoladi ali kateremkoli drugem izdelku, pomeni, da so vsi delavci vključeni v postopku pridelave, tudi pošteno plačani kar za seboj potegne še eno dejstvo.

Ste opazili, da je fair trade čokolada, ponavadi tudi bio in presno veganska?

Temu je tako, ker kmet, ki je pošteno plačan, lahko zagotovi ustrezne in dobre pogoje za rast kakavovcev.

Le ti potrebujo senco, še boljše pa je, če so posajene pod krošnjami dreves, saj so tam tla najbolj kakovostna zanje, tako se hkrati ohranja tudi pragozd, saj se ga ne poseka za nasade.

Na naših policah lahko opazimo tudi fair trade banane. Res so malce dražje, a če pogledaš kak dokumentarec, mislim, da ti ob pogledu na 12 letnega dečka, ki vsak dan dela 12 ur na žgočem soncu, v prostorih, ki so prepravljeni za oznakami za prekoračitev pesticidov v zraku in je ob tem še tepen, ni žal tistih dodatnih 50 centov za kilo banan.

Poleg tega, da kupuješ fair trade živila, lahko pomagaš tudi tako, da podpreš World cocoa foundation, kjer s sredstvi podpirajo trajnostno ekonomijo za pridelavo kakava ali The University of the West Indies, ki delajo na tem, da ohranijo kakavovce, ki rastejo v divjini.

Ne pozabi, tvoj nakup je tvoj glas.

Predalčki, ego in bose noge

Mirno življenje.

Že dolgo več ne verjamem, da je to vpliv zunanjih okoliščin.

Mir je stanje duha, uma in telesa.

Zagovarjamo se, da nas je ujel sistem. Služba. Družbena ureditev. Finance. Oblast.

Preveč smo omejeni. A ne z betonom. Plastiko. Procesirano hrano. Avtomobili. Bliščom.

Omejeni smo s svojimi prepričanji in predalčki, ki smo jih ustvarili v svoji glavi.

Če hodi bos – je čuden.

Če ima tattooje – je upornica.

Če ima pink lase – išče pozornost.

Če ima dosti denarja – je uspešen.

Če ima nov avto – je srečen.

Če meditira – je duhoven.

Toda… kaj pravzaprav je uspešnost? Kaj je uporništvo? Kaj je duhovnost? Kaj je sreča?

Vse ne potrebuje naziva. Etikete. Hashtag-a.

Daj, sedi s človekom za mizo. Naroči čaj. Pivo. Kavo. Viski.

Izklopi ego. Izklopi um. Zakleni predal z etiketami. Prisluhni. Začuti vibracijo. Ujemi energijo. Opazuj iskrico v očeh. Osvobodi.

Vseeno mi je “kdo” si. Zame samo popotnik v iskanju svojega smisla. Popotnik, ko me lahko kaj nauči. Mi odpre obzorje.

Nočem več duhovnih učiteljev. Nočem več gibanj, kjer je samo ena pot pravilna pot.

Hočem več ljudi s strastjo. Iskrenih in povsem “navadnih” smrtnikov, ki si drznejo slediti tistemu, kar jim daje iskrico. Tistim, ki upajo spregovoriti. Hočem bosonoge hribolazce. Hippie plesalce. Fine dame. Razgledane poslovneže. Ambiciozne mame. “Tabolše” kuharje.

Hočem ljudi, ki verjamejo vase. Podpirajo druge. Hočem tiste, ki me pogledajo v oči in z menoj delijo vse kar je v njih. Popolnoma brez sramu.

Ko se boš dokopal do svoje sredine in svojega bistva, bo odpadel ves balast. Vse umetno. Vse plastično. Vse procesirano. Ostal boš samo ti.

Ko ljudje govorijo

Ko ljudje govorijo,…

Mislim, da smo se s tem srečali že vsi.

Danes pišem o tem, ker vem, da je to ena izmed najtežjih stvari, ko pride do našega ega in do naših vzorcev.

Greš skozi težko obdobje v življenju.

Ne več veš kje si, kdo si, kaj si. Stvari se nalagajo, življenje pa brez usmiljenja teče naprej. Kljub temu, da biješ osebno bitko, ki ti ne da jesti, dihati in spati.

Moraš vstati. Peljati psa na sprehod. Se obleči. Nahraniti sebe in otroka. Iti v vrtec. Delati. Skuhati. Vzdrževati socialno življenje.

Vem, da je težko. Vem, o čem govorim. V zadnjih dveh tednih sem izgubila več kot 3 kilograme. Glavobol je prisoten, ko se zbudim in ko zaspim.

Ker potočim solzo, ko me sodelavke vprašajo, kako sem in ker se mi to zgodi tudi pred sinom. Ne skrivam je, ker ne skrivam čustev in ker ga učim, da se vedno ne cedita med in mleko.

V življenju prevzemamo različne vloge. Včasih smo žrtev, včasih krivec. Včasih nas kdo prizadene, včasih smo mi tisti, ki prizadenemo nekoga drugega.

V vsej drami in zmešnjavi, pa ljudje govorijo.

Sploh ni važno kaj. Resnice ali neresnice. Zgodbe kar krožijo in še preden se obrneš, se znajdeš v mariborski Santa Barbari.

Ne glede na to, kako trdo kožo imaš, ti enkrat poči. Pritisk je prevelik. Dovolj imaš vseh in vsakogar. Ego plane v ospredje.

Ego ni vedno tvoj sovražnik. Včasih je tvoj dober prijatelj. Govori ti, da ti je vseeno za druge, da selo naj pač govori, da te itak nihče nikoli ni razumel in da te pač nisi dovolj dober za ljudi in naj se ne družijo s teboj. Si na vibraciji jeze, ki te dvigne. A pazi, da te ne prevzame. Takrat svoje resnične občutke tiščiš vase in vedno znova se bodo vračali v še hujši obliki. Poleg tega, pa… jeza se bo ohladila. Naj s tebe ne zletijo stvari, ki jih bi obžaloval celo življenje.

Zato se ustavi. Vem, da boli. O tebi govorijo ljudje, ki s teboj niso spili ene pijače. Ljudje, ki niso s teboj preživeli praktično popolnoma nič časa. To so ljudje, ki se niso niti potrudili razumeti tvoje okoliščine ali te vsaj vprašali za tvojo plat zgodbe ali zakaj si reagiral tako kot si.

Jeza se tako še bolj nabira. Izgubljaš svoj center, izgubljaš stik s samim seboj. Sedaj je ego tako velik, da pozabiš še na svoje prijatelje, ker se sliši samo še: “jaz, jaz, jaz,…”

Na tem mestu bi se rada opravičila vsem, ki so bili žrtev mojega ega.

Še pred tremi leta tega sploh ne bi prepoznala. Šla bi čez trupla, da predstavim svojo plat in vsem bi dokazovala svojo resnico.

Tokrat pa se obračam vase. Iščem odgovore.

Ker se zavedam, da je opravljanje velik problem med vsemi ljudmi in ker se zavedam, kako besede bolijo ter kako daleč, lahko pripeljejo posameznika, sem nehala govoriti o drugih ljudeh.

Ne samo, ker jih s tem prizadenem in jih potiskam še globje na dno, kar itak pove več o meni, kot o njih, ampak tudi zato, ker sem ugotovila, da je to kar me jezi, oziroma da je to kar pritisne na moj gumbek, odlična priložnost za učenje. Ko me neko dejanje ali besede nekoga drugega, ki se v bistvu sploh ne tičejo mene in mojega življenja tako “podžgejo”, da o njih razmišljam in se jezim, se ustavim in raziskujem od kod to izvira in zakaj sem se odzvala na tak način.

Življenje nikoli ni črno belo. Je cela paleta čustev in dejanj.

Če resnično želiš razumeti sočloveka, ga pokliči, spoznaj, ozavesti kaj doživlja in kako se ob tem počuti.

Ne preživljaj časa, ki bi ga lahko porabljal za svoje interese, tako da razmišljaš o življenju drugih. Lahko bereš, kuhaš, meditiraš, plavaš, spiš, greš v planine, na čaj s prijateljico, ki je nisi videl že 100 let. Delaš lahko kar ti srce poželi, zakaj bi zapravljal čas tako, da ga podarjaš ljudem, ki ti niso po godu? Tvoja energija je preveč dragocena za kaj takšnega.

Sojenje in opravljenje drugih ti prinaša ogromno omejitev.

Kolikokrat se ti je zgodilo, da si o nekom slišal nekaj “slabega” in ga namerno blokiral s svojega življenja, potem pa je po nekem naključju zajadral v tvoje življenje in postala sta dobra, če ne najboljša prijatelja.

In kaj storiti, če krožijo zgodbe o tebi?

V prvi vrsti – bodi sočuten.

Do sebe in drugih. Ti nisi to, kar govori o tebi nekdo, ki te ne pozna. Si neomejeno bitje, ki sledi svojim občutkom. Ki se uči. Ki kdaj spremeni mnenje. Ki pade in se pobere. Ki naredi napako. Ki joče. Ki se smeji.

Normalno je, da se vsi ne bodo strinjali s tvojimi dejanji, a oni ne živijo tvojega življenja. Ti ga. Zato se sprejmi, objemi in osvobodi.

Bodi nežen. Ljudje, ki se nenehno pogovarjajo o drugih, v sebi niso srečni. Pomagaj jim poiskati sočutje, ki ga skrivajo v sebi.

Odpusti jim.

Poišči tolažbo in nasvet, ko ga potrebuješ, predvsem pa ne dovoli, da ti takšne stvari pokvarijo odnos s “tvojimi” ljudmi. Naj ego ne bo preglasen.

Živeti “off the grid”?

Življenje v sožitju z naravo me je privlačilo od nekdaj.

Lasten vrt, cvetlice, bose noge, sonce, ohlapna oblačila, sveža jutra in skuštrani lasje. Vrhunsko!

Ker imamo lastno posestvo, kjer bi moj sanjski dom lahko uresničila, zadnje čase veliko brskam po Youtube in internetu. Ugotovila sem, da se vse več ljudi odloča pustiti službo, spakirati minimalne osnovne potrebščine in zapustiti “civiliziran” svet.

Razlogov je več, najpogostejši pa so – ljubezen do narave, nepomembnost materialnega, družba v kateri se ne najdeš, finančno stanje ali pa mešanica vsega skupaj.

V enem izmed videov je Miriam Lancewood, ki s svojim možem živi v gozdovih Nove Zelandije, na vprašanje, kako sedaj gleda na ljudi, ki živijo v mestih, odgovorila, da nas ne razume. Ne razume kako se spopadamo z nenehnim pritiskom, utrujenostjo, ne razume kako lahko ostajamo vitalni in jasnih misli.

Ta stavek mi je dal misliti. Tudi jaz tega ne razumem. Ujeti smo v umetnem sistemu, kjer so nas prepričali, da smo demokratični, v bistvu pa moramo, če želimo sebi in svojim otrokom zagotoviti normalno življenje, delati najmanj 40 ur na teden, kjer se od nas pričakuje rezultate, napredek in doprinos k rasti podjetja. Celo življenje živimo v prepričanju, da moramo biti dobri v šoli, uspešni v športu/glasbi/krožkih, da moramo doprinesti k družbi, biti “dobri”. Od nas se pričakuje določen izgled, stil oblačenja in celo razmišljanja.

Koliko izmed nas, pod vsem tem sploh ve, kdo je, kaj želi in kam je namenjen?

Prepričani smo, da smo dobri starši, če imamo redno službo, ker potem lahko otroku zagotovimo vse kar potrebuje. Kaj pa naš čas? Je sistem pravilno nastavljen, če je moj otrok bolan, pa ga moram dati v varstvo, zato da grem lahko delat, da bom lahko kupila hrano, zdravila in plačala vrtec?

Kje je skupno pripravljenje kosila, obiranje vrta, petje, jutranje stiskanje v postelji in tekanje po travniku?

Kaj pa potrebuješ ti, ko se ne počutiš dobro? Bližino svojega ljubljenega ali nove hlače?

Mislim, da je to moj glavni razlog, da si želim zapustiti mesto in sistem ter biti samooskrbna. Prišla sem do točke v življenju, ko mi statusni simbol ne pomeni popolnoma nič. Materializem se je tako globoko zakoreninil v našo družbo, da si sojen glede na telefon, ki ga imaš, avto, ki ga voziš, stanje na TRR računu in kako oblikovane imaš obrvi. Ko umreš, ne bo pomembno katere čevlje si nosil, ampak kje vse si z njimi bil, kaj si doživel, koga si v njih nasmejal, peljal na izlet in objel.

V času, ko tehnologija prevzema planet, smo pozabili na medsebojne odnose, iskrenost, človečnost, predvsem pa resnično povezanost družine. Verjamem, da je to glavni izvor vseh bolezni, s katerimi se spopadamo v današnjem času.

Povezave do video vsebin ljudi, ki živijo “off the grid”:

Miriam in njen mož

Britanci, ki so prodali vse in živijo v jurti

Natja, zakaj ne ješ mesa?

Ker mi ne paše.

Okej. Vem, kakšni stereotipi krožijo o nas “travojedcih”. Da smo vsiljivi, bledi, slabega zdravja, fanatiki in da jemo travo. Slišim še izjave, da se “filamo” z nezdravo sojo (ki je gre 75% za prehrano goveda, ki ga jedo vsejedci) in da živalim odžiramo hrano (ne bom niti začela razlagati, kako skregano je to z logiko).

Ne bom se obešala na dejstvo, da mi take izjave ne narišejo nasmeška na obraz (pa imam dober smisel za humor), ampak prej tisti sarkastičen pogled, če je kuharsko znanje posameznikov res tako omejeno, da si meso začinijo s travo in da na njihovem jedilniku ni nič druga, kot mesni obroki.

In ne, to ne bo objava, ki bi ljudem želela spremeniti mnenje ali “nabiti” slabo vest. Je zgolj oseben zapis namenjen tistim, ki mi nenehno postavljajo vprašanje z naslova ter tistim, ki rabijo malo vzpodbude ali so zgolj radovedni in se s plant based načinom življenja šele spogledujejo.

Že kot otrok sem imela veliko sočutja do živali. Mislim, da je za to v veliki meri odgovoren moj dedek. Odraščala sem med psi, mačkami, pticami, kačami,… Sem bila eden izmed tistih otrok, ki je domov prinesel ranjenega vrabčka, pohojenega polžka s hišico in bila sem tisti otrok, ki je deževnike vedno umikal s pločnika, da kdo ne bi stopil nanj.

Moje zdravje je bilo v osnovni in srednji šoli šibko. Pritisk sem imela grozno nizek in nenehno sem izgubljala zavest. Moj trebuh je bil napihnjen, menstruacije pa tako močne, da so bili obiski ginekologinje na tedenskem sporedu. Mučile so me migrene, ki so bile tako neznosne, da sem bruhala od bolečine. Pri 17. letih sem imela rano na želodcu. Bila sem suhica in na svojo prehrano nisem niti pomislila. Srečna sem bila, ker sem lahko jedla, kar sem želela in se ne zredila. Dnevno sem jedla meso, mastno hrano in pila mleko.

Prvič sem imela pomisleke glede mesne prehrane, ko sem na faksu opravljala prakso. Naletela sem na članek o vegetarjanstvu in nekaj mi ni dalo miru.

Nekega popoldneva sem se vračala s sprehoda in našla poškodovano siničko. Vsa iz sebe sem klicala dedka, odpeljali smo jo k veterinarju in še nekaj dni nisem zatisnila očesa. In potem se mi je postavilo vprašanje:

“Zakaj ješ ene in rešuješ druge?”

Naslednji dan sem si po malico šla v Loving hut. Od takrat se nisem dotaknila mesa. Priznam. Imela sem trenutke slabosti. Sploh, ko sem izločala še mleko in jajca, a o tem kdaj drugič.

Svojega novega načina prehranjevanja sem se lotila povseeeem napačno. Velike količine sira, kruha in testenin. Prvič v življenju sem se zredila. Ko sem zanosila, pa še bolj…

Po rojstvu sina so se moje prioritete spremenile. Veliko več sem dala na svoje mentalno zdravje in dobro počutje. Želela sem si več energije, zdravja in vitalnosti. Začela sem meditirati, na silo piti vodo (jap, včasih v celem dnevu nisem spila niti kozarca tekočine), se gibati na svežem zraku. Zaželela sem si močnega telesa. Ne zato, ker bi strmela k nekim idealom, ampak zato, da bi ga vzljubila in zaživela z njim. Da bi skupaj premagovala ovire, dosegala cilje in se dobro počutila.

Hrepenela sem po sveži zelenjavi in sadju. Hrepenela sem po izvirski vodi, bosi hoji po gozdu in povezavi z naravo.

Moje prehranjevalne navade še vedno niso idealne. Mali čokoholik še kar noče iz mene. A počasi stopam proti svojim ciljem.

Če nimaš idej, kaj jesti, brez skrbi! Večkrat na teden bom s teboj delila svoje dnevne jedilnike in namige za boljše počutje telesa, uma in duha.

Za konec bi z vami delila še nekaj influenserjev, ki so mi še vedno v velik navdih:

Melita Ivana blog

Agnes Krown

Slovenian Vegan

Raw alignment (Youtube kanal)

Teal Swan (Youtube kanal)

Seznam pogosto dopolnjujem in redno vas bom “updejtala” s povezavami.

Do takrat pa bodite v cvetju 🌸

Odkrij svojo povezavo z naravo