osebna rast

Resnica o “duhovnosti” in njene pasti

Ko sem začela z delom na sebi in obiskovanjem delavnic, sem mislila, da sem odkrila nov svet. Da so tukaj vsi združeni, razumevajoči, sočutni in da plavajo na vibraciji ljubezni. Da mi bodo pomagali in pokazali kaj v resnici življenje sploh je. In res so mi,…

a na način, ki ga nisem nikoli pričakovala.

Odkrivala sem čakre, moč energije, angele, demone, kristale, karte, auro,.. ni da ni. Marsikdaj pa slišala, da naj se pazim. Da niso vsi za to in da marsikoga “odpihne”, da postanejo skoraj šizofreniki in da se s tem res ni za igrat. Zmajevala sem z glavo in si mislila svoje.

Kmalu sem ugotovila, da smo res za prav vse dogodke v življenju krivi sami, da dejansko mi kreiramo svoja življenja in da je vse kar se dogaja v okolici, odraz naše notranjosti. Odkrivala sem moč občutkov, mind seta, ega, etikiterinja ljudi,… Odkrila sem, kako pomembno je, da ne govorimo grdo. Ne sebi, ne drugim. Postalo mi je jasno, kako drugačni smo in dojela, zakaj ko ljudje enkrat odkrijejo to moč v sebi (oh, kako sovražim to zlajnano besedno zvezo), nekako postanejo še bolj negativni. Naenkrat se zaveš, da je ključ v spoštovanju. Da je ključ v tem, da živiš in pustiš živeti. Da ni boljših ali slabših, ampak da smo samo na različni stopnji rasti, oziroma na drugem nivoju poti svojega življenja. In nekako ti postane jasno, zakaj se neki osebi dogaja samo slabo. Jasno ti postane, da ni primerno soditi življenja drugih ljudi. Naenkrat opaziš, kako smo zabredli kar se tiče odnosov in spoštovanja. Kako smo se oddaljili. Od sebe, drugih, narave. Kako malo je v bistvu zares potrebno za to, da smo srečni in da nam ne dober avto, ne najnovejša Chanel torbica ali lasni podaljški in botox, ne morejo prinesti tiste pristne sreče, obuditi tistega otroka v sebi ali iskrice, ki gori v nas. In ko vse dojameš, bi lahko kričal. Postaneš jezen nase, na svet, na vse medije, ki ustvarjajo in prirejajo zgodbe ter v ospredje tiščijo vse kar nas drži na vibraciji jeze in strahu. Medije, ki iz nas delajo dobesedno invalide in nas prepričujejo, da potrebujemo 100 tablet, praškov in cepiv. In potem postaneš še bolj obupan. Ne dojameš, kako smo lahko to vse dopustili. In to je prva past duhovnosti. Če greš naprej, prideš do spoznanja, da je tudi to del rasti in da nikomur ne moraš pomagati. Da to niti ni tvoje mesto, ker prav vsi potrebujemo svoje lekcije, ki so čar tega življenja. Ki če ne kloniš pod njimi, prinašajo širjenje zavesti in napredek.

5701a8d95d3a4

Druga past duhovnosti, ki me je prizadela, je ego. Ko hodiš na delavnice in seminarje in pričakuješ same razsvetljence, pa se med seboj bolj “koljejo”, kot kjerkoli drugje. Kateri Bog je edini in pravi. Katera tehnika samozdravljenja je edina pravilna. Kateri kristali so namenjeni čemu. Kdo več meditira. Kdo je povezan s katerim velikim duhovnim učiteljem. Moja prijateljica bi rekla “kozlam si v lape”. Pardon vulgarnosti, ampak ja,… Včasih te res obšine slabost in bi najraje napolnil nahrbtnik in šel nekam, kjer ni ljudi v krogu 100 kilometrov. Kar nekako obupaš nad vsem. Ampak prosim ne naredi tega. Širi svojo zavest naprej in iz vsakega seminarja, tečaja, delavnice,… posrkaj tisto, kar prižge tvojo iskrico. In potem jo na tak način prižigaj vse močneje, dokler ne bo zasijala in stopila v ospredje. Tvoja resnica je drugačna, kot moja in je samo tvoja. Spoštujem to. Dajva se vsest na kavi in si zaupajva svoja spoznanja ter se skupaj učiva.

Tretja past duhovnosti, pa je ezoterika. Prosim beri do konca, ker ni mišljeno tako, kot se “sliši”. Od nekdaj vem, da obstaja nekaj več. Verjamem, da je naša duša energija, da ne umre, da ima spomin. Verjamem, da nas bližnji varujejo, tudi ko zapustijo ta svet. Verjamem še marsikaj drugega, ampak debata ne teče o tem. Problem je, ko ezoteričen svet, zamenjamo za stvarnega. Ko več nismo tukaj. Ko izgubimo tla pod nogami. Trdno verjamem, da smo si prav vsi izbrali to izkšnjo, ki ji pravimo življenje. In izbrali smo si ta planet. To realnost. Ni lahka. Če pogledaš okrog sebe, lahko hitro padeš v skoraj da depresijo. Vojne, uničevanje gozdov, bolezni, umori… Utopija. Ni čudno, da se toliko ljudi zateka v nek sanjski svet. Ampak previdno. Odkrivanje prejšnjih življenj je super. Dokler te ne potegne tako globoko, da začneš igrati žrtev, kaj vse se je tebi že zgodilo in kako zelo si trpel (ali obratno, kakšen junak si bil takrat in misliš, da si še sedaj vojni junak). Problem je, ko to vlečeš v to življenje in trpiš še tukaj. Za nekaj kar je že minilo. Za nekaj, kar ne moreš 100% trditi, da se je zgodilo točno tako, kot ti je povedala duhovna učiteljica. Problem nastane, ko ljudje, ki iščejo smisel in niso čustveno ter psihično v najboljšem stanju, naletijo na prerokbe o njihovih živalskih vodnikih, skritih močeh, junaških prejšnjih življenjih,… A si lahko predstavljaš, kaj to naredi osebi, ki je na dnu? Na eni strani ima svet, kjer so jo prizadeli, kjer trpi, kjer resnično potrebuje pomoč, na drugi strani, pa ji tako imenovani duhovni učitelji, ponudijo realnost v kateri leti s samorogi in svojim zmajem, vilami in škrati. Kjer ji stvarnik, starešine in princeske polagajo rdeč tepih pod noge, ker tam v tistem svetu, je pa ona/on nekaj več. Ne. Ne ponudi mu rešitve. Ne poda mu roke. Napiše mu recept za psihiatra in na dolgi rok njegovo stanje še poslabša.

Odpiranje čaker je super. Meditacija z dušnim vodnikom tudi. Ampak prosim prosim, pamet v roke. Ta svet je tako lep. Navkljub vsem grozotam. Poglej okrog sebe. Poglej ogromna drevesa, barve cvetlic spomladi. Poglej svoje otroke, prijatelje, raznovrstnost živali, ples snežink in mavrice. Vse kar iščeš v drugih sferah, je že tukaj. Samo preseči moraš svoje vzorce in ego. Samo odpreti moraš srce in dopustiti, da ne razmišljajo vsi enako kot ti. Da vsi prihajamo iz različnih družin, socialnega okolja. Da imamo vsi svoje izkušnje, ki so nas oblikovale v to kar smo sedaj. Predvsem pa moraš osvoboditi ta strah pred neznanim a realnim svetom. Na tvoji poti ti ne bo pomagal noben kipec boginje ali čudežni tečaj, ki v enem dnevu reši vse tvoje probleme. Si samo ti, tvoja volja in tvoja avtentičnost. Tvoja unikatnost in tisto nekaj, kar lahko ponudiš sebi in svetu. Če pa se tu in tam obrneš po pomoč k kakšni kul boginji ali novodobni čarovnici, pa samo dodaš češnjico na torti temu noremu raziskovanju svojega bita.

In še namig: ko iščeš sebe, poskusi s kakšno sproščujočo meditacijo, jogo ali plesom. Tudi šport je odlično orodje, ko potrbeuješ čas zase in je tvoja glava polna misli. Najdi tisto nekaj, kar počneš povsem sam in kar ti bo pomagalo, da pospraviš svoje “podstrešje”, se povežeš sam s seboj in se spet spomniš, kaj je tvojo bistvo in v katero smer želiš zapluti.

uuhxc

One thought on “Resnica o “duhovnosti” in njene pasti

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s