Boginja

F*ck the system?!

50877557_162542734629151_5262143357819289600_nNekako se od nekdaj počutim, da ne spadam. V družbo s katero sem se srečevala, v trgovine v katere sem zahaja, v vsakdanje pogovore.
Bila sem ujeta. Celo žepnino in štipendijo sem zapravila za nohte, frizerja, ličila in kavice, ki je sploh ne pijem rada.
Roko na srce mi niti moda ni bila všeč. Še danes se bolj spoznam na Jupiterjeve naravne satelite, kot na znamke avtomobilov. Res jih nikoli nisem razumela. Še manj, ko sem videla, da se za novim BMW-jem skriva leasing in v veliko primerih životarjenje iz meseca v mesec. Bolj sem mrščila čelo, manj mi je bilo jasno, zakaj bi ves svoj denar vložila v “fasado”, če navznoter gnijem. Če stagniram. Stojim na enem mestu, pa čeprav se vsak dan nekaj zgodi, ampak kot v filmu. Kot da stojim v sredini dogajanja in na zunanji svet nimam vpliva. Šla sem na avtobus, kavo, šolo, domov, kavo, domov, spat. Spoznala sem fanta, kino, večerja, spat, avtobus, kava, šola, domov, zmenek,… Potem sva se razšla. Ampak vse je bilo tako neresnično. Tako avtomatsko. Toda navzven sem zgledala tako lepo. Dolge trepalnice, velike oči, estetski nohti in umetni laski do riti. Ples v klubu in tequila na šanku. Obžalovanja, izgovori in en ogromen ego.
Pišem o sebi, a hkrati o množici. Bila sem tako ujeta. Tako zelo, da nisem niti vedela.
Bila sem zapornik nečesa, česar nisem razumela. Alternativna populacija bi rekla, da sem spregledala sistem. Da sem pogledala skozi leče masovnega obvladovanja. Ne vem.. mogoče res. Čeprav nikoli nisem bila pristaš teorij zarote, še manj pa vere v to, da je svet pokvarjen. Svet je tak, kot ga vidiš in s teboj dela tako, kot ti z njim.

Ampak če sem iskrena… odkar nimam televizije in odkar se posvečam temu kar čutim, temu kar sem tam nekje globoko pod vsemi prepričanji in ideali, ki so mi jih skozi leta dali ogledi resničnostnih šovov, moda, in trendi, ne kupim več vsega kar mi vržejo na trgovinske police. Nisem več v filmu in ne sledim več nemo, ko me časopis prepričuje, da se moram cepiti za vsako sranje. Ko mi nekdo dopoveduje, da moram delati 40 ur na teden delo, ki ga ne maram… v okolju, ki moje zdravje srka iz ure v uro, ker drugače ne bom dobila penzije. Ne verjamem več lepotnim idealom. Ker so iz nas naredili lutke, kjer je vsaka enaka drugi. Kot da se zbudiš v faking trgovini plastičnih barbik. Ker svojega denarja več ne bom dajala v čudežna super živila. Ker ne verjamem več v to, da je pijanica v soboto zvečer nekaj normalnega.
Izstopam iz vlaka večine, pa če to pomeni, da bom dobila ogromno etiketo hippie čudakinje, jo pač bom. Pazite le, da bo vmes še kak “peace” znak, ker v to trdno verjamem. V raznolikost bitij, naravo kot zdravilo, moč duha v meni, sočutnost, ljubezen in dobre vibracije.
Dovolila si bom biti drugačna. In zato nisem nič posebnega. Tudi ti si drugačen. Samo ponovno se moraš odkriti in svetu ponuditi tisto svojo sredico za katero si vedno mislil, da je čudna. Svet potrebuje raziskovalce, poete, umetnike, upornike.

Stopi iz svojega vlaka vsakdana.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s