osebna rast

A se gremo učiti manir?

bulliedstudent2_story.jpgTa zapis se spravljam “izliti” iz sebe odkar pomnim. Da mi je končno uspelo, pa so tokrat po čudežu krive znane, oziroma izpostavljene osebe v medijih.

Prvič so me prsti zasrbeli po prebrani objavi mamice temnopoltega dečka, ki je v šoli tako zasmehovan in izpostavljen tolikšnemu poniževanju, da ga sedaj želi šolati doma.

Drugič, ko sem že bila tik pred tem, da odprem računalnik in pišem, je bilo takoj po Emi, ko se je vsul val ogorčenja nad zmagovalcema.

Tretjič, pa se je to zgodilo včeraj, ko je Raiven na Instagramu delila sporočilo, ki ga je prejela in se je glasilo: “ubij se.”

Angleško govoreči bi rekli: “let that sink in for a minute.” Ker dejansko ostaneš brez besed. Pač sediš, gledaš, pripreš oči, tvoji možgani pa kar zatrokirajo. Ne znajo se odzvati, kaj šele najti pravih besed.

Zelo rada imam ljudi in zelo rada preučujem/raziskujem človeški um in skozi leta branja knjig, vodenja meditacij, komuniciranja s populacijo, ki si je tako različna, mi do danes ni bila jasna ena sama samcata stvar in če me kdo lahko razsvetli mu bom do konca življenja hvaležna. Torej,…

Zakaj svoj čas in energijo vlagaš/vlagate/vlagamo (ni pomembno), v stvari in ljudi, ki ti/vam/nam,… niso po godu? 

Zakaj sploh odpreš članek o Kim Kardashian, če z njo ne deliš ene skupne točke? Če te dobesedno boli k*** za njo in celo njeno družino?

Zakaj pod objavo o zmagovalcih Eme pišeš komentarje, če v tebi zbujata negativne občutke? A nad njima zlivaš svojo potlačeno jezo? Si kdaj pomisli, da sta samo ustvarjalca, ki sta svojo glasbo želela prenesti med množico in jima je uspelo? Si kdaj pomislil, da bi na njunem mestu lahko bil tvoj brat/najboljši prijatelj/kdorkoli ki ga imaš rad? A smo res tako brez življenja, da moramo žaliti tisto, kar pač ni po našem okusu? Različni smo si ja. Sprejmimo že enkrat to. In prosim ne mi začet, da s tem, ko se ljudje javno izpostavljajo, pač morajo sprejeti različna mnenja, ker prisežem (spet bom vulgarna), da si bom bruhnila v usta. Res prisežem. Ste šli kaj brat komentarje na You Tube? Mislite, da imajo vsi tujci res tako dobro mnenje o njima? Ne. Nimajo. Samo v glavah so malo bolj “pošlihtani” in pridejo komentirat, ker jim je glasba všeč. Tistim, ki pa jim ni, pa komentirajo druge posnetke. Ne boš verjel – tiste, ki so jim simpatični.

In da razčistimo eno stvar – eno je konstruktivna kritika, drugo pa je poniževanje in žaljenje.

Zakaj nekomu, ki nima nikakršnega vpliva na tvoje življenje in s tem mislim res nikakršnega, ker če bi ta oseba zdaj prodala vse plošče ali nobene, ker če bi ta oseba imela pink lase in 123 piercingov ali pa če bi ta oseba še danes spakirala kovčke in se preselila na Havaje, to ne bi zate pomenilo NIČ. Tvoje življenje bi ostalo povsem ENAKO. Še vedno bi hodil v isto službo, imel iste prijatelje, istega partnerja. Torej zakaj tej osebi napišeš “ubij se.” Torej vzemi tablete, vrži se pod vlak, whatever. Zakaj? Ne morem dojet in mislim, da se bom pač morala sprijazniti z dejstvom, da nikoli ne bom.

Si/ste/ smo, kdaj pomislili, da je mogoče problem v nas? Da imaš ti problem in ne Messi, ki je na drugi strani planeta, tebe pa tako peče v duši, ker je manjše rasti, da enostavno moraš pod njegovo sliko na Facebooku napisati, da je lilipotanec? Bi mu to rekel tudi v obraz?

Zvezdniki imajo na življenja množic poseben vpliv. Ne vem točno zakaj, o tem sem spraševala svoje sledilce in mnenja so bila tako različna, da neke zlate sredine ali povprečnega odgovora ni. Nekateri menijo, da zato, ker predstavljajo nek vzor, ker imajo nekaj, kar si želimo, medtem ko jih veliko meni, da ko si zadovoljen sam s seboj, zvezdnikom ne slediš več. Pa je res narobe imeti nek navdih? Meni se zdi logično, da če dekle rado prepeva, posledično veliko posluša glasbo in nekateri glasovi pevk in pevcev so ji bolj všeč kot drugi. V kakšnem najde delček sebe in to ji da upanje, da bo tudi sama lahko celo življenje delala to kar je njena največja strast in da ji lahko uspe. Je ta vpliv slab?

Je slabo, če smo psihično na dnu in najdemo duhovnega voditelja, ki nam s tem, ko preberemo samo dve strani njegove knjige ali poslušamo 15 minutni posnetek, vrne upanje ali da/podari nek košček, da se lažje sestavimo? Jaz mislim, da ne.

In spet smo pri moji najljubši besedi – ravnovesje. Ko ta pozitiva ali navdih preraste v neko slepo sledenje in včasih celo obsesijo, je še tako pozitivna persona postala negativna. Ko nekoga tako poveličujemo, da ga posnememo vizualno, da kopiramo njegov stil življenja, to več nismo mi. Sebe pa ne smeš izgubiti. Nikoli. Ti si še vedno ti in ni ti enakega na svetu. Ne more te osrečiti drug človek, dokler tega ne storiš sam. Vse ima svoje meje. Tudi vpliv tvojega ideala. Ker potem si ga ne boš nikoli upal preseči. Ker boš vklenjen na eni točki, kjer ti bo postalo udobno in več ne boš rastel. Ker ustvarjaš pričakovanja, ki niso zdrava in tvoj navdih lahko stori nekaj, kar je v nasprotju s teboj in  boš ostal zlomljenega ter razočaranega srca. Pa tvoj navdih ni slab. Samo on ni ti in ti nisi on.

Čeprav se tako radi pohvalimo, kako napredni smo, pa si moramo priznati, da je sprejemanje drugačnosti, še vedno en velik trn v peti naše družbe. Dotaknila sem se znanih osebnosti in njihovega vpliva na naša življenja, a najbolj žalostno je, da v šolah, na delovnih mestih in nasploh našem vsakdanu, prihaja do vse hujšega martretiranja med soljudmi. Na instagramu sem postavila vprašanje: “Ali si kdaj bil žrtev verbalnega nasilja?” 96% procentov sledilcev je odgovorilo pritrdilno. Pa sploh še nisem načela fizične in/ali spolne zlorabe.

96 fu*ing procentov.

Prihajamo iz različnih družin. Vsak od nas ima svoja prepričanja, vzorce in vrednote. Ampak, a je tako težko osebo, ki je drugačna od tega, česar si vajen, gledati z zanimanjem? Morda radovednostjo? Zakaj obsojanje? Zakaj žalitve? Te res tako boli, kakšno barvo las ima? Kakšne tattooje? S kom spi in celo s čim se prehranjuje? Kaj smo postali? Kregamo se, ker nekdo na svoj krožnik ne da mesa. Ker posluša zvrst glasbe, ki nam ne ustreza. Ker ima drug hobi. Ker se oblači v bolj pisana oblačila.

Razumem tudi to, da s tisto sošolko/sodelavko res nimaš ene skupne točke in da so vajina prepričanja tako na različnih bregovih, da bi verjetno v restavraciji 4 ure nemo sedela in se ne bi strinjala v prav ničemer. Jo lahko preprosto pustiš na miru? Da živi svoje življenje in ti svojega? Ali ti ego tega preprosto ne dovoli?

Začeti se moramo zavedati, da je žaljenje, opravljenje in poniževanje, vrsta psihičnega nasilja. Ne veš v kakšnem stanju je oseba, kateri si čisto brez razmisleka rekel, da je grda. Da je debela. Da nima okusa za glasbo in da naj se zapre v klet in tam posluša svoje bedne komade. Da naj se ubije. Pa se zavedaš, da to pove mnogo, mnogo, mnogooo več o tebi, kot o njej/njem?

Si kdaj pogledal statistiko samomorov Slovenije? Si se kdaj zamislil, da boš nekoč sam starš? Da bo tvoj otrok morda oboževal metal, da bo morda isto-spolno usmerjen, da bo morda nor na zeleno barvo in si bo tako pobarval svoje lase, ko bo dovolj star? Naj za trenutek stopim iz svoje “vloge” avtorice te objave in se preselim v vlogo matere dveh sinov. Svojega otroka boš ljubil bolj kot vse na svetu. Si predstavljaš, da bi ga nekdo udaril, ker bi imel kak kilogram preveč? Da bi ga nekdo verbalno napadal vsak dan, ker ima tattoo, ki ga spominja na njegovo preminulo babico? Da bi mu nekdo napisal “ubij se”, ker bi na šolski proslavi zaigral pesem, pa temu nasilnežu to ne bi bilo všeč? Si predstavljaš, da bi tvoj otrok, ker ni bil povšeči sošolcem, padel v depresijo? Se celo ubil?

So vse te stvari res tako pomembne? Nas res tako definirajo, da se moramo ločevati? Da popolnoma zapremo oči in nemo sledimo? Da se nismo zmožni za mizo vsesti ljudje vseh narodnosti, barve kože, spolne usmerjenosti,…?

Da se do smrti pretepamo, ker navijamo za različne nogometne klube?

Prosim izstopi iz tega kroga. Razumem, da si morda tudi ti bil kje zatiran. Morda s strani družinskega člana, prijatelja z dvorišča ali sošolca, Razumem, da se težko soočaš s to jezo, ki je v tebi in da si jo sprojeciral na nekoga, ki ga smatraš za šibkejšega. Ampak sedaj je to minilo. Ozavesti, da nisi bil nič kriv. Tako kot ni nič kriva oseba, na katero se sedaj izživljaš sam.

Love and peace to all of you.

tumblr_pn84bg0ttp1te855fo1_1280

 

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s