osebna rast

Kako me je tesnoba postavila na pravo mesto

“Sedim na hodniku pri porodnih sobah, ne slišim nič razen nabijanja svojega srca, CTG aparata in joka pravkar rojenega otroka. S kotičkom očesa vidim haljo, ki jo nosijo spremljevalci pri porodu.

Sili me na bruhanje, tresem se, z zadnjimi atomi zbranosti se trudim, da se ne zjočem.

Čakam doktorja, da mi odstrani šive po urgentnem carskem rezu. Podoživljam vsak popadek, zaskrbljen pogled babice. Podoživljam trenutek, ko je v porodno sobo stopil porodničar in zmajeval z glavo. Podoživljam veliko iglo. Podoživljam besede: “pripravite operacijsko”. Podoživljam polno porodno sobo vseh doktorjev, babic in medicinskih sester, svoj glasen jok in bled obraz fanta. Želodec se mi obrača. Kot da sem spet tam. Kot da me spet slačijo, prelagajo in vozijo na mizi. Vidim luči nad seboj, čutim popadek – tiščalnik. Slišim, ko govorijo o mojih močnih krvavitvah in potem me zmanjka.

Spomnim se drobnega joka, spomnim se, prvega pogleda na svojega otroka. Poljubčka in nasmeška, ki prisežem, da ga je moj fantek takrat podaril namensko – samo zame, da sem se lažje prizemljila in ozavestila, da sem še vedno tukaj in da bo še vse vredu.

Tresem se od pritiska v prsih. Besed z grla pa kar ne spravim. Ko končam s kontrolo in ko je šiv odstranjen, želim samo na zrak in daleč vstran. Ne spomnim se, kako sem prišla do svojega avtomobila. Spomnim se samo obračanja svojega želodca in bruhanja. Kot da sem čustveno bolečino izločila skozi fizično telo. Pa naj še kdo reče, da naš um, čustva, duh in telo niso prepleteni na vseh nivojih.”

Tako torej izgleda napad tesnobe. Prvič se tega dejansko zavedam. Prvič dojemam, kako močno te prevzamejo občutki nemoči in kako tvoj um, tvoja pamet in tvoj način razmišljanja več na nek način niso tvoji.

Ampak… občutek je tako znan. Vem, da sem to že doživljala. Toda ne samo v stresnih situacijah, ampak na dnevni bazi. Kako hudiča nisem vedela, da sem anksiozna? Zakaj nisem vedela? Občutila sem vse znake tesnobe. Že kot otrok, pa tega nihče ni prepoznal v meni. Ampak za svojo situacijo ne obtožujem nikogar. Vem, kako dobra sem v skrivanju čustev. Že kot osnovnošolka si nisem dovolila pokazati, da sem šibka. Zakaj? Ne vem. Bilo me je preveč sram. Ego mi ni pustil, da bi kdo pomislil, da potrebujem pomoč.

Moja tesnoba se je v srednji šoli potencirala. Prišlo je do točke, ko sem fizično zlorabo dojemala kot nekaj, kar si zaslužim. Ko sem se počutila popolnoma ničvredno, a nisem spregovorila. V družbi sem se počutila grdo. Iskala sem pozornost in potrditev. Čustveno pa sem bila povsem otopela. Sledila sem družbeni normi in nisem se spraševala o njeni globini ali pomenu. Mesečno sem hodila na barvanje las, umetne trepalnice in nohte. Fasada je bila popolna. Imela sem nek krog ljudi in površinsko sem sodelovala v njihovih pogovorih.

Toda na začetku faksa se je v meni začelo nekaj prebujati. Stopila sem do osebne zdravnice in se ji zaupala. Predpisala mi je antidepresive (ki se pri tesnobi ne dajejo, oziroma najprej se zdravljenje, če se odločiš za zdravila, začne z anksiolitiki) in napotnico za psihiatra. Tablet nisem šla iskati v lekarno. K psihiatru se nisem naročila. Prebujati se je začela bojevnica.

Spet sem sedela na kavici v isti družbi. Vedela sem, da moram vse porušiti. Vse kar je v meni. Vse za kar sem mislila, da sem.

Starih “prijateljev” nisem več klicala. Nekaj časa sem samo sedela doma, spala, jokala, premlevala, kopala po sebi in svoja čustva zapisovala. Iskala sem tisto kar sploh želim. Za začetek mi je bilo dovolj, če sem našla nekaj, kar me je približno veselilo. Pisala sem na različne forume in začela jemati vitamine B in D3. Spet sem začela brati knjige s tematiko, ki mi je bila blizu že kot otroku. Egipt, botanika, ekologija,… Vrnila sem se v naravo, spustila lase, jih nehala barvati, odstranila umetne nohte in trepalnice. Vedela sem, da ne pašem v okvirje in to je okej. Ure in ure sem hodila brez cilja, a na koncu sem imela občutek, da se je v moji glavi vztrajno vse postavljajo na svoje mesto.

Danes lahko rečem, da so bili hribi, gozdovi in svež zrak moj antidepresiv in najboljši psihiater. Meditacija, ki sem jo začela odkrivati kasneje, pa češnja na vrhu smetane.

To je moja osebna izkušnja. Učenje njene globine še vedno traja. Tesnobe na dnevni bazi več ni. Napad sem po zadnjem porodu imela dvakrat, a sem ju dokaj uspešno obvladovala, ker sem se zavedala, kakšni so znaki. Ker se zavedam, da je treba o tem takoj z nekom spregovoriti, se zaupati, poiskati pomoč in ukrepati.

S teboj želim deliti še nasvete strokovnjaka, zato da boš v sebi ali svojem bližnjem lahko prepoznal/a anksiozo. Nisi sam/a. Prosim poišči pomoč.

Naslednje besedilo je povzeto po besedah Vojka Rebolja dr. med.
Anksiozne motnje so skupina psihičnih bolezni, pri katerih je glavni znak, kot pove že samo ime, anksioznost. Anksioznost v bistvu pomeni stanje živčne napetosti. Kako obsežen in zapleten je ta pojem nam pove že veliko število besed, ki opisujejo različne stopnje anksioznosti. Tesnoba, trema, napetost, živčnost, strah in zaskrbljenost so le nekatere izmed njih, ki opisujejo sicer dokaj različna stanja, ki pa se kažejo s podobnimi znaki.

Običajno je anksioznost oziroma strah ali tesnoba popolnoma normalna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost. Tako kot kašelj odstranjuje tujke iz dihalnih poti in bolečina omogoča umik ter preprečitev nadaljnje poškodbe, tako nam tudi anksioznost pomaga ubežati trenutni nevarnosti ali se izogniti prihodnji. Anksioznost pripravi naše telo na boj ali beg – poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvitev mišic. Čeprav v današnjem času beg pred nevarnostjo običajno ne pomeni teka pred nevarnim tigrom, je anksioznost vseeno koristna reakcija. Zaradi strahu pred nesrečo vozimo počasneje kot bi sicer, zaradi tesnobe pred morebitnim neuspehom se pripravljamo na javni nastop ali učimo za izpit.
Včasih pa ta varovalni mehanizem anksioznosti deluje narobe in se sproži tudi kadar ni nevarnosti. Tedaj lahko anksioznost sproži že nenevarna situacija ali bitje, reakcija je lahko pretirana ali pa traja predolgo. Telo je pripravljeno na beg ali boj s sovražnikom, pravi sovražnik pa se v resnici skriva v nas samih. In če nas tak neustrezen strah ovira v vsakodnevnem življenju, govorimo o t.i. anksioznih motnjah.
Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostih, tako pri otrocih, kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, čeprav so pri ženskah pogostejše. Anksiozna motnja ni le neprijetna za posameznika, ampak pomembno vpliva na številna področja bolnikovega življenja. Težave v medosebnih odnosih, izogibanje aktivnostim, ki naj bi bile prijetne in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere izmed posledic. Številni si poskušajo pomagati na lastno pest, na različne neustrezne načine, najpogosteje z alkoholom. Poleg tega pa je anksioznost pogosto povezana tudi z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor.
Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh pa še posebej izstopajo telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in še števili drugi.
Napačno je prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti in da bi jo z močno željo ter voljo lahko premagali. Anksiozni bolniki ne morejo prisiliti samih sebe, da bi se počutili bolje. Kljub temu da se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Pomoč tem bolnikom pa je zelo pomembna, saj jih njihova motnja lahko pomembno ovira v življenju.

Celotno besedilo lahko prebereš tukaj.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s