osebna rast

Jaz in alkohol

Zadnjič sem svoje sledilce na Instagramu spraševala o alkoholu. Če ga pijejo, koliko in kako pogosto.

Pa ne ker bi bila “zategjena” in ne bi vedela nič o “čagah”.

Tega nisem spraševala, ker sama nikoli ne bi pila alkohola. Nasprotno. Včasih sem ga pila kar veliko.

Na vseh rojstnih dnevih, s puncami v diskotekah, študentskih zabavah, po športnih prireditvah,… Zdelo se mi je nekaj povsem normalnega in sem imela za čudne tiste, ki niso nikoli spili nič alkoholiziranega.

Med učenjem in prebiranjem literature o meditaciji, življenju bolj v stiku s seboj sem velikokrat naletela na ljudi, ki so trdili, da je alkohol demon.

Beseda dejansko izvira iz Arabije in njihove besedne zveze ‘al-kuhl’, ki pomeni duh, ki žre telo.

Pitje bi naj tudi nižalo tvojo vibracijo.

Po nekaterih virih, pa bi naj, ko smo opiti, na površje priplavala naša najbolj potlačena in boleča čustva, ki jih v navalu emocij in pod vplivom alkohola izražamo z jezo (pretepi, razbijanje), globoko žalostjo (histeričen jok), iskanjem potrditve z razdajanjem svojega telesa (seks za eno noč, ki povzroča moralnega mačka),….

Sama sem bila nazadnje opita decembra 2017, dva kozarčka sem nazadnje spila maja.

Dejansko sem med nosečnostjo ugotovila, da alkohola ne pogrešam. Ker sem se v tem obdobju tudi veliko poglabljala vase, sem hkrati ugotovila, da sem z alkoholom dejansko velikokrat bežala pred svojo realnostjo. Ko sem bila nesrečna sem klicala prijateljice, da rabim malo oddiha in miru, da gremo plesat in kaj spiti. S tem sem prave občutke, ki so bili takrat v meni, tiščala še globje in mislila, da jih več ni, a žal so se po nekem času vrnili v še hujših razsežnostih.

Ugotovila sem, da nisem utapljala samo neprijetnih čustev, ampak velikokrat tudi pozitivna. Pije se namreč tudi ko se kdo poroči, dobi otroka, diplomira,… Nekako sem ozavestila, da sem otopela. Saj nisem bila pijanka, tudi ko sem pila alkohol. Ker se to ni dogajalo dnevno in niti tedensko, a ravno dovolj in ob pomembnejših dogodkih, da sem tista nadpovprečna čustva zadušila.

Vse bolj se spogledujem z idejo, da alkohola več sploh ne bi pila. Niti tistega aperitivčka na začetku in niti tistega enega kozarčka, da ne bom “čudna.

V osnovi alkohol povzroča ogromno nasilja, prometnih nesreč in ne nazadnje smrti. Vse bolj dojemam, da smo ga pa vseeno malo preveč normalizirali.

Zavedam se, da če čustveno stabilna oseba spije 2dcl rdečega vina ob večerji ali nazdravi s kozarčkom ali dvema, da to ne prinese nekih posledic ali da je zaradi tega slaba oseba. A vseeno je preveč takih, ki jim alkohol predstavlja beg in lažno tolažbo…. Predvsem pa je preveč takih, ki jih tista 2 kozarčka preveč, potisneta čez rob, da storijo nekaj, kar sicer ne bi…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s