Blog

Jaz – 1, Tesnoba – 0

Odrasli so mi večkrat rekli, da ta svet ni lep, da je vse trdo delo in da gre vse v »maloro«.

Nisem jim hotela verjeti. Videla sem namreč tisto dobro v svetu.

Nisem jim verjela niti, ko sem odrasla in sem bila priča opravljanju, nesramnosti, podlosti, hinavščini, prevaram in zlorabam.

Nisem jim verjela, ko sem samo sebe prvič zalotila v primežu tesnobe. Nekemu neznanemu objemu, ki ti je na nek način domač. Hočem ti povedati, da vem, kako ti je.

Včeraj sem gledala video, kjer mlada dama govori o anksiozni motnji. Pravi, da ima z njo razmerje, ki mu v šali rečemo »friends with benefits«, ker se sicer ne marata, ampak vsake toliko jo pride j*bat.

In ja, vem kako ti je. Ker vem, kako je njej. Ko ti prinesejo napačno naročilo v restavraciji, a ga vzameš in molčiš. Ko narediš večji krog do domače hiše, ker na ovinku stojijo moški, ob katerih se ne počutiš dobro, ker se bojiš, da bodo kaj komentirali, ko boš šla mimo. Vem, kako ti je, ko se ti zdi, da ti je telo pretesno in bi si ga najraje iztrgala. Od napetosti se začneš zibati naprej in nazaj. Ampak lepo molčiš in rečeš, da si samo živčna. In oni verjamejo. Vem, kako hudi so glavoboli od preveč razmišljanja.

Vem, kak občutek je, ko je tesnoba na nek način še eno bitje v tebi, ki ti govori, da nisi dovolj. Da se tebi lepe stvari ne dogajajo. Da ko ji rečeš, da greš do tiste simpatične punce, da se spoprijateljita, ona odvrne: »prosim te, osramotila se boš.« Vem, kako ti je, ko ti ne da miru niti v sanjah. Še ko spiš, ti riše slike in podobe, kjer te izdajo tisti, ki jih imaš najraje.

Vem, kako ti je, ko prideš med več ljudi in te prevzame občutek, ko več ne veš kdo si. Ko se enostavno ne počutiš dobro v svojem telesu in se vse kar izrečeš sliši tako butasto in tako brezpredmetno, da se sam sebi zdiš »kr nekaj« in bi najraje šal domov. Vem, kako ti je, ko nekaj dni ne greš iz hiše, ker se tam počutiš varno.

Vem. Ker je tesnoba sostanovalka v mojem telesu že 20 let.

Ampak vem tudi, da ji bom enega lepega popoldneva nastavila kovčke in ji zapela tisto pesem od Beyonce – Irreplacable

And keep talking that mess, that’s fine. Could you walk and talk at the same time?

Vem, ker me je kljub vsemu, nekaj vodilo skozi vse boje z njo. Ker sem se v tem času naučila, kaj je v življenju pomembno. Ker sem prišla do točke, ko me več ni sram deliti svojih misli. Pa čeprav, ko govorim naglas in izražam svoje misli, dobim kak feedback, kjer se šušlja, da se mi je zmešalo. Da če tako ljubim naravo, pa naj grem živet nekam v gozd in »furam life«, ki je v stilu 100 let za leseno žlico. Da naj kar hodim bosa, pa čeprav itak blagodejni učinki niso »uradni.«

Veš, to so tisti ljudje, ki tega nikoli ne povedo v obraz, ampak tam kakšni prijateljici.

To so tisti ljudje, ki kljub mojem »zaostalem« razmišljanju, preberejo vsak moj story. Yes, I see you 

To so tisti ljudje, ki sedijo na kavču, scrollajo po internetu in blatijo vse in vsakogar, ki dejansko nekaj dela v smeri svojega razvoja. Ki blatijo tiste, ki so dejansko na poti življenja, ki si ga želijo in ki ga resnično čutijo.

To so tisti ljudje, ki se skrivajo pod maskami in lažnimi profili.

To so tisti, ki ne upajo nič narediti, ampak samo govorijo.

Dolgo sem bila jezna na njih in bila sem tik pred tem, da zaradi njih začnem verjeti, da ta svet ni lep.

Ampak veš, kaj sem potem ugotovila? Da so ranjeni. Da so poškodovani. Morda še bolj kot jaz. Da ravno oni, potrebujejo ljubezen. Da ravno oni potrebujejo klofuto, potem pa objem in besede vzpodbude. Besede, da bo še vse okej. Besede, da je okej, če so to kar so v svoji biti. Da je okej, da pokažejo svoje prave barve, da pokažejo svojo strast. Da naj vržejo telefon na kavč, vstanejo in se namenijo ven. Raziskovat. Se učit. Spoštovat. Postati del skupnosti, ker veš… čeprav smo na tej poti vsi sami in vsi sami zdravimo sebe, smo hkrati v tem skupaj. Drugi nam dajejo okoliščine, pogoje, nek vpliv. Oni nas gradijo. Lahko so slabi, lahko so dobri, toda vsi nas učijo. Pa čeprav na koncu rabimo samo sebe, da to ozavestimo. Samo ti sam, se lahko pripelješ do resnice.

In kljub temu, da mi tesnoba pravi, da naj že neham. Ne bom. Še naprej bom delala na sebi. Še naprej se bom učila. Vem, da mi tega kar iščem, ne morejo dati vikend delavnice in enodnevni tečaji s certifikati, da sem pa zdaj oh in sploh terapevtka. Vem, da me čaka milijon preizkušenj.

Lahko dobim še 100 negativnih kritik in morda bom padla. Za en dan. Morda za en teden. Ampak obupala ne bom. Še naprej bom pisala. Se izražala. Ker sem se odločila videti dobro. Ker mi ti s svojimi sporočili, vsak dan to dokazuješ. Me vzpodbujaš in mi daješ vedet, da nisem sama. Da nas je več. Da s svojimi žarki žarimo močneje.

malora

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s