Blog

Se vam zdi, da živimo v miru?

73166996_1328370920664877_647338737868472320_nStrah izvira iz scenarijev, ki si jih ustvarjamo v glavi in se tičejo prihodnosti. Vedno nas je strah posledice. Ni nas strah kače, ampak ugriza. Ni nas strah biti to kar smo, strah nas je, kaj bodo rekli drugi, če razgalimo pravi obraz.

Strah je tudi velikokrat povezan z materializmom, oziroma našo navezanostjo na stvari in ljudi. Ogromnokrat pa je samo produkt priučenih opozoril tistih, ki so nas vzgajali.

“Bejži vstran od čebele, pičila te bo!”

“Daj dol te pink nogavice. Sosedje bodo mislili, da se ti je zmešalo.”

“A ti pa svojega dragega kar tako pustiš samega na celodnevne delavnice, kaj če koga spozna?”

Določene fraze nam ponavljajo tolikokrat, da jim enostavno začnemo verjeti.

Seveda strah ni vedno slab. Včasih zaradi njega kakšno stvar večkrat pretuhtamo in posledično izberemo boljšo rešitev. Velikokrat se tudi boljše pripravimo na kak nastop, sestanek ali izpit. Ko veš da nekaj obvladaš, strah kar izpuhti, ker si prepričan vase in v svoje znanje.

Tudi s tem, kaj si mislijo drugi, se da spopasti na super način. Ozavestiti moraš samo to, da bodo ljudje govorili v vsakem primeru. Preveč nas je na svetu, da bi lahko izbral ultimativno rešitev, ki bi bila všeč prav vsem.

Nekdo se bi nad tvojimi pink nogavicami zgražal, drugemu bi se zdela inovativna, tretjemu barvita in pozitivna, četrtemu, pa se to da imaš oblečene tako žive barve, sploh ne bi zdelo nič posebnega in jih ne bi niti opazil.

Problem je, ko se strah sprevrže o tesnobo. Ko te ni več samo strah, ampak ko te je groza nečesa. Ko začneš jokati in kričati, ko vidiš pajka. Ko izgubiš zavest, ko moraš govoriti pred večjim številom ljudi. Ko si že paranoičen in vsak glavobol povežeš s tumorjem na možganih.

V takih situacijah je dobro obiskati psihoterapevta. Resnično bi bilo škoda zamujati življenje, zaradi strahu. Vem, da ni vedno lahko stopiti v svoj center in delovati iz njega. Tudi znebiti se strahu ni lahko. Ne moreš zamahniti s čarobno palico in *puf* ni ga več.

Toda življenju se je treba odpreti. Sprejeti njegovo različnost. Ga raziskovati in spoštovati. Se učiti. Če se bomo vsega bali, bomo ostajali v tistem svojem krogu in nehali živeti. Moramo se ustaviti, razmisliti in pametno narediti naslednji korak, ki nas bo vodil bližje v naše bistvo. Bližje k zdravju, bližje k znanju.

Težko sem pametna za druge, ker vem, da smo mentalno in čustveno v drugem času in prostoru, ampak pri meni je bil edin psihoterapevt gozd. Ure in ure sem hodila po poteh, opazovala barve, drevesa, živali, gobe. Kar vsrkavala sem vase vse vonjave, ki se sproščajo iz iglavcev. Te vonjave se imenujejo fitoncidi. Drevesa jih sproščajo, ko se branijo pred bakterijami, mrčesom in glivami. Na nas pa vplivajo zelo blagodejno. Ravno prejšnji teden sem naletela na članek v Sensi, kjer opisujejo delo dr. Quing Li-ja, ki je dokazal, da izpostavljenost tem fitoncidom, poveča raven protirakavih beljakovin, hkrati pa okrepi NK- celic.

Včasih slišim koga, ki reče, da smo lahko srečni, ker na našem območju ni vojn in živimo v miru. A res? Se vam zdi, da živimo v miru? Stopnja depresije in samomorov je segla v višave. Ločevanje družin je na dnevnem spisku. Ljudje si kradejo, lažejo, manipulirajo eden z drugim. Očitno je, da nam ločenost od narave in ves ta materializem ter tehnologija, kradejo zdravje in razum. Težko se je upreti, ker je vse zelo lično spakirano in servirano. Zato je čas, da vsak zase prevzame odgovornost in stopi s tega vlaka. Izklopi telefon, napolni nahrbtnik in se odpravi v naravo.

V Bohinju smo celo dobili prvi hotel, ki je namenjen digitalnemu detoxu (nimajo TV-jev, interneta, telefona). A ni bilo to nekoč povsem normalno? Da si šel na dopust in dejansko užival v trenutku, v družbi, v naravi, v izletih?

Meni se zdi tako smešno, ko nekdo reče, joj koliko je bolanih. Koliko je raka, pa duševnih bolezni. Meni pa se zdi to povsem logično. Jasno kot beli dan.

A mislite, da je normalno, da imamo toliko časa ob sebi mobilne naprave (z menoj na čelu)?

Se vam zdi naravno, da je v zelenjavi in sadju toliko pesticidov?

Je res zdravo, da smo že od malih nog bombandirani z revijami polnimi “popolnih” žensk, ki nam vsiljujejo nek ideal, ki so ga te “popolnice” dosegle z 1kg pudra, trepalnicami do neba, polnili v ustnicah, ritih in kaj vem kje še vse? Vse to v nas vzbuja primerjanje in tekmovanje. Samo poglejte, kako slabe odnose imajo ponavadi ženske z ženskami. Namesto, da bi se podpirale, je v igri ljubosumje in prepiranje.

Sedaj pa seštejmo 1+1. Čudim se, da ni še huje. Nazadujejo naši odnosi, razmerja, morale in vrednote. Samo poglejte koliko neplodnosti je okrog nas.

To sem že nekoč vprašala, pa še enkrat bom. A veš kdo je kriv za nastalo situacijo? Ti povem? Ti. Jaz. Midva. Mi vsi. Mi smo tisti, ki kupujemo to kar nam prodajajo. Mi smo tisti, ki hlepimo po vedno večjih, boljših, hitrejših telefonih. Mi hodimo v fast food restavracije in ob otvoritvah stojimo v vrstah do parkirišča. Mi kupujemo lepotne produkte, ki na ustnicah in obrazu zdržijo 16ur. Ziher so ful naravne ))

In vse to dajemo na in v sebe. Poleg vsega tega dreka, še nisem niti prišla do sladkorja, alkohola, cigaret in drog. A je res normalno, da si 2x na mesec ali več pijan kot kanta? Je res normalno, da se še potem na ta račun hecaš in zbijaš šale na račun svojih jeter?

Ziher mi bo kdo napisal, da nihče ni brez greha in da smo tukaj da uživamo. Super. Če je tvoja koncept uživanja neplodnost, rak, depresija, agresija, odvisnosti,.. super. Potem pa uživaj 

In ja, zavedam se, da če tu in tam spiješ kak kozarček ali pa si privoščiš pivo in hamburger po tekmi, ne bo nič hudega. Ne govorim o občasnih dejanjih.

Da ne zabredem…

Bodimo jasni in glasni. Na glas povejmo kaj želimo. Kaj podpiramo. Kaj je sprejemljivo in kaj ni. Dokažimo že to našo vsemogočno razvitost.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s