Category Archives: Dnevnik iz gozda

Kako mi je narava spremenila življenje

Vedno sem oboževala pomlad. Narava se prebuja, ptice so vse glasnejše, vreme pa vse toplejše.

Poletje se mi je zdelo prevroče, jeseni je bilo preveč dežja in da sploh ne začnem o mrzli zimi in premočenih čevljih.

Ni se šlo samo za letne čase. Šlo se je za moje življenje. Nekatere stvari sem imela rada, toda večine sem se izogibala in ves čas sem čakala na boljše čase. Kmalu mi je postalo jasno, da v bistvu sploh ne živim. 

Želela sem si okusiti vse. Slabo, dobro, vroče, mrzlo in megleno. 

Tako sem si nekega zimskega večera obula nepremočljive čevlje in se odpravila na Pohorje. O bog….

Zamujala sem vonj snega. Mirnost dreves in sijaj snežne odeje. Zamujala sem božanski občutek miru in tišine v gozdu. Ko sem se spomladi vračala iz hriba, so me v dolini že pričakale vijolične cvetlice in čebele, ki so pridno nabirale nektar. Dnevi so se daljšali, poletje pa je bilo resnično vroče. V naravi sem tako ostajala do noči in občudovala, kako se prižigajo zvezde in kako kresničke plešejo nad travnikom. Listje je počasi spreminjalo barvo in povsod so bili rjavi, rdeči in rumeni odtenki, kot bi največji umetnik zavihtel svoj čopič. 

Spremenila sem se. Vse sem vzljubila. Zaljubila sem se v svoje življenje.

Smo res živali?

V gozd zahaja veliko ljudi. Pa ne samo v gozd, tudi v planine, na morje, jezera, vulkane,… Vsak ima svoj razlog in v bistvu je to čisto osebna stvar, pišem lahko zgolj in samo o osebnih izkušnjah. 

Sama sem v gozdu med 2 do 5x na teden. Nekomu bi se to morda zdelo veliko, toda kave ne pijem, prijateljice imam zaradi narave dela skoraj vedno ob sebi, tako da v kavarni nisem bila že vsaj nekaj mesecev, tako tisti ventilček, ki ga imamo vsi in ki ga vsak spusti na svoj način, jaz sprostim s sprehodi. Ti mogoče s kavico po delu, tekom pred spanjem, fitnesom pred službo ali ogledom najljubše TV serije. Vsak pač uživa na svoj način.

No ja, težko ubesedim, zakaj pa ravno gozd. Morda je krivo ptičje petje, noro zelene barve mahu, neverjetne oblike gob, ogromna drevesa, skrite potke, žabice, hroščki, tek srne ali pa vsega po malem. Gozd je zame dom. Nisem religiozna, ne častim nobenega od Bogov in ne hodim k maši. Zame je edini Bog, narava. Dojemam jo kot ustvarjalko življenja. V bistvu smo mi del nje in ona je del nas. Vsi atomi, celice, tkivo, žilice in kosti, veliki pok, zvezde, svetloba in barve. Nočem preveč zaiti s teme. 

O čem govorim se lahko prepričate v slikah, ki so pripete spodaj. Včasih se res počutim, kot Alica v čudežni deželi. 

Na svoji strani velikokrat opozarjam na probleme današnjega časa. Če si karkoli zamudil, samo pobrskaj po strani. 
Sem zagovornica sočutnega in velikokrat z vami delim slike, ki bi vas vzpodbudile k sprehodu v naravi ali vsaj k ljubezni do nje. Da bi morda tisti papirček raje odvrgli v smeti, poiskali alternativo plastenkam in zavrnili nepotrebne reklame. Toda tokrat bom bolj stroga.

Vsakič, ko se napotim v gozd, najdem plastenke, pločevinke, kondome, papirčke in celo držalo od marele, stare “papuče”, embalažo od parfuma,… Kultura je nekaterim kot zgleda nepoznana manira. Če tebi paše živeti med goro smeti – izvoli. Toda ko prideš iz svojega kotička, prosim pospravi za seboj. Tukaj smo samo gostje. Si se kdaj vprašal, koliko časa bi narava potrebovala, da se obnovi, če človeštvo izumre? In koliko časa bi mi preživeli brez narave? Daje nam hrano, vodo, surovine za proizvodnjo gradbenega materiala in oblačil. Daje ti zavetje. Si človek in si del nje. Kako jo lahko zastrupljaš? Povzročili smo izumrtje številnih živali in rastlin, kmalu več ne bo pitne vode, kvaiteta zraka je vprašljiva. In zdaj boš – dragi človek – rekel, da sam pa nič ne moreš spremeniti in točno to nas počasi ubija. 


Zapomni si. Spremeniš lahko vse. 

Začni akcijo v bloku in obesi list na informativno tablo. Zapiši objavo v kateri opozarjaš na posledice onesnaževanja in njegovega vpliva na ljudi, živali in rastline ter jo deli na socialnem omrežju. Poberi smeti, ko greš v gozd in jih odvrzi v primerne zabojnike. 

Vse pogosteje srečam tudi obrcane in uničene gobe. Razlog mi je neznan in nedojemljiv. Jo brcneš ker ni užitna? Ker je strupena? Ker je ne poznaš? 

Gobo se očisti v gozdu, da trosi ostanejo v okolju. Gobe se ne nabira, če nisi prepričan, katera je. Pusti jo rasti! Ne nabiraj mladih gobic, ki so šele pokukale iz zemlje. Zlahka jo zamenjaš za katero izmed užitnih. Malo se primi v roke in se obnašaj spoštljivo. 

Ali sploh veš, da ima vsako bitje, svoj namen v ekosistemu? Če smo že pri gobah, le te pomagajo gozdu pri razgradnji mrtvih dreves in živali. Brez njih nič ne bi razpadlo in gozd bi se zadušil v ostankih ter zastradal zaradi pomanjkanja mineralov in drugih hranil.

Nekatere gobe živijo v sožitju z drevesi. Le te se naselijo okrog korenin in zanj zbirajo vodo ter minerale, drevo pa v zameno gobi daje ostala hranila, ki jih določena vrsta pač potrebuje. 

Do tega, da so prehrana mnogim gozdnim živalim, še niti prišla nisem.

To je bila zelo hitra in splošna učna objava kako in zakaj se obnašati v gozdu.

Žal mi je, ker vem, da vas veliko ceni plodove narave in v gozdu zares uživa. Spodaj je galerija samo nekaj gob, ki sem jih srečala letošnjo jesen. Uživaj ob ogledu

Dnevnik planinca – zakaj in kako začeti?

Zame osebno ni boljšega, kot kratek postanek med dobrim izletom.Včasih se ustavim in pogledam po veliki gozdnati dolini ali sedem ob drveč potok. Takrat za trenutek z iz nahrbtnika vzamem dnevnik in pišem.

To je trenutek, ko lahko izrazim vse trenutke, ki jih ni mogoče ujeti v objektiv fotoaparata – šepet vetra, tek srne v daljavi, spomin, ki mi ga zbudi vonj zemlje.

Ampak kako in zakaj sploh začeti s pisanjem dnevnika v gorah? Kako čarobnost trenutka izliti na papir, ne da bi izpadlo otročje ali celo nepomembno?

leather-map-journal

Zakaj pisati dnevnik o aktivnostih na prostem?

Nočem pokvariti objave in že takoj napisati najboljšega razloga, ampak si žal ne morem pomagati.

Kaj je lahko boljše, kot čez 10, 20, 30 let, iz police vzeti star dnevnik in se spomniti starih prigod s planinci?

Sama sem se za pisanje dnevnika odločila, ker sem kot otrok z očetom “preplezala” res veliko gora. Toda pozabila sem katere. Pozabila sem, kje vse sem bila. Pozabila sem veliko potk, vremena, zvoka kamenčkov pod planinskimi čevlji. Ne spomnim se vseh fantastičnih razgledov, vrhov, ki so naju obdajali in vonja dreves.

Kako čudovito bi bilo, da bi vse spomine imela shranjene in opremljene s kakšnim zemljevidom, skico, fotografijo,… kolbyhikeguy01pg011-012

Druga stvar, ki sem jo opazila pri tako imenovanem dnevniku planinca je ta, da se ob pisanju še malenkost bolj zavedam detajlov, ki me obdajajo.

Med planinarjenjem smo osredotočeni na pot, markacije in razgledne točke, toda pohodništvo je zame več kot to.

Močeradi, posebne gobe, zanimiva okostja živali in rastline, prigode na gorskih kočah in bonbončki ob kakavu,…

Pisanje dnevnika med planinarjenjem je tudi dober način samospoznavanja. Kmalu se začne dogajati, da se boste ob določenem prizoru v gorovju ustaviš, sedeš in pišeš. Spoznavati začneš kaj te navdihuje, kaj ti požene kri po žilah in prižge iskrico v očeh.

In kako začeti?

Processed with VSCO with g3 presetPravega recepta ni. Vsakdo bo opazil svoj detajl. Vsak ima svoj način pisanja. Nekoga bodo navdihnili posebni cvetovi, drugega barva reke, ki se vije po soteski, tretjega drevesa.

Vsak ima svoj besedni zaklad in način pisanja. Nekdo bo vključil skice in mape, drugi fotografije, tretji posušene cvetlice.

Prav vsak dnevnik je unikaten in predstavlja vir navdiha in skriva delček duše ter srca planinca.

Zakaj je narava tako enkratna

Od prvega koraka, ki ga naredite, ko stopite v gozd, se vaše telo počuti popolnoma drugače.

Na obrazu začutite nežno sapico vetra, pljuča vam napolni svež zrak in omami vas vonj dreves, mahu in cvetlic. Po preživljanju časa v naravi se počutite “nove”, polne energije, vaša glava, pa je pripravljena na nove izzive.

Če ste se našli v zgornjem opisu, niste sami. Znanost kaže, da je narava dobra za nas. Ne samo kadar planinarimo, ampak tudi, če samo sedemo na miren travnik ali opazujemi bližnje hribe iz okna v hiši.

Je to res neka novica? Bi sploh morala pisati o tem?

Konec, koncev – ljudje smo se v naravi razvijali na milijone let. V mnogih krajih po svetu so domovi še vedno zgrajeni z naravnih gradbenih materialov, kot so les, palme, seno, blato, kravjaki,… Ljudje ponekod še vedno živijo v sožitju z naravo, hodijo po potkah in ne po betonskih cestah. Kmetovalci, pa zelišča, hrano in krmo nabirajo v gozdovih. Ponoči je nebo polno zvezd, da z njimi ne more tekmovati nikakršna cestna razsvetljava.

Poleg zdrave pameti, lahko sedaj vpliv narave na človeka, dokazujemo z znanostjo. Nedavna študija (najdete jo lahko tukaj in je v angleščini) v kateri je sodelovalo 1200 odraslih dokazuje, da imajo posamezniki, ki se na kakršenkoli način sproščajo v naravi (plezanje, pohodništvo, sprehodi, šport, meditacija, joga, …), veliko manjša nagnjenja k depresiji.

Koncept “narava zdravi” sega še veliko dlje. Leta 1984, je klasična študija dokazala, da bolniki po operaciji v bolnišnici okrevajo veliko hitreje, če imajo sobo z razgledom v naravo. Prav tako je dokazala, da že samo majhen kotiček z zelenjem v domu, izboljšuje naše fizično in psihično zdravje.

Toda zakaj?

V rubriki Popotovanje k koreninam, vam bom to razkrila z znanstvenega vidika, osebnih izkušenj in s pomočjo delavnic na katerih boste samozdravljenje v naravi, lahko izkusili na lastni koži.

Naslednjih nekaj objav bo namenjenih zemljenju, ki je “sestra” prizemljevanja.

Prisrčno vabljeni k branju! 😊

Prizemljevanje in zemljenje

V torek smo imeli meditacijo za prizemljevanje.

Marsikdo bi pomislil, da sta prizemljevanje in zemljenje isti pojem, pa je resnica malo drugačna.

Prizemljevanje, po angleško grounding, je super orodje, kadar se spopadamo s tesnobo, pomaga pri osredotočanju, daje nam ravnovesje in vrne povezavo s samimi seboj.

Kadar smo prizemljeni smo odločni, ker je vzpostavljena povezava med telesom in dušo, tako v vsakem trenutku vemo, kaj želimo in to znamo zagovarjati in argumentirati, tudi če nas kdo izzove na besedni dvoboj. Po domače, ko z obema nogama stojimo trdno na tleh, spoštujemo svoje želje in občutke. Kar še zdaleč ne pomeni, da smo nespoštljivi do mnenj drugih.

Če vas čakajo življenjske spremembe, pomemben pogovor, sestanek v službi, debata v kateri boste morali argumentirati svoje mišljenje, je pametno, da se prizemljujete, le to vas bo umirilo, olajšalo občutek tesnobe, vaša glava se bo znebila večine skrbi,…

Kar se tiče duhovnega vidika prizemljevanja, se ta tehnika enkratno obnese pri meditaciji, saj nam nudi trdno oporo in preprečuje, da bi nas “odneslo”. Močno vpliva na spodnje čakre, ki nam, kadar so prizemljene nudijo oporo kot korenine in dovoljuje, da se zdravo odpirajo in razvijajo tudi zgornje čakre. To nam omogoča boljšo meditacijo, povezanost z Zemljo in lažjo manifestiranje.

Tehnike prizemljevanja, kjer se povezujemo z Zemljo, kristali, vodovjem, ognjem,… so v bistvu že zemljenje. To bomo zaradi lažje preglednosti predelali naslednjič.

Danes se bomo bolj dotaknili vidika prizemljevanja za vsakdanjo življenje, ko se znajdete v stresni situaciji.

To najlažje storite tako, da poiščete:

  • 5 stvari, ki jih vidite
  • 4 stvari, ki jih čutite
  • 3 stvari, ki jih slišite
  • 2 stvari, ki jih vonjate
  • 1 stvar, ki jo okusite

Ta tehnika je enkratna, kadar vas nekaj preseneti in morate ohraniti trezno glavo. Ne bodite strogi do sebe in v tistem trenutku skušajte najti vsaj po eno izmed naštetih stvari.

Če se psihično pripravljate na za vas pomemben dogodek, pa:

  • Sedite na stol. Hrbtenica naj bo zravnane, podplati trdno na tleh. Občutite oporo, ki vam jo daje stol in stabilnost, ki vam jo nudijo tla.
  • Globoko vdihnite in štejte do 5, ko izdihnete odštevajte od 5 do 1. To ponovite 5x.
  • Tehnika, ki sem jo opisala zgoraj (5 stvari, ki jih vidite, 4, ki jih čutite,…).

Kadar se prizemljujemo v namen meditacije, oziroma skozi meditacijo, lahko vizualizirate drevo ob katerega sedete, se umirite in globoko dihate. Nato si predstavljajte, da iz vašega telesa poženejo korenine, ki se začnejo prepletati s koreninami drevesa. Povezani ostanite toliko časa, koliko ga potrebujete. Na koncu se vaše korenine vrnejo v telo.

Naslednjič bomo obdelali še zemljenje.

Zaupala vam bom tudi nadaljevanje meditacije, če jo želite razširiti v zemljenje.

Uvod

Včeraj sem spet polnila baterijo. Ker že od nekdaj čutim, da mi to popolnoma brezplačno in brezpogojno nudi narava, se vse bolj obračam nanjo. Povsem me je prevzela neverjetna inteligenca dreves, njihovega koreninskega sistema, Zemlje, kamnin,…

V bistvu sem začutila, da naredim korak naprej in vas povabim v svoj svet. Da vam razgrnem zaveso, kako si lahko pomagate sami. Kako se pozdraviti, kako poiskati stik s samim s seboj, kako najti tisto pot, ki vam je pisana na kožo.

Sem velik skeptik. Priznam, da dolgo nisem verjela v nič, česar se ni moč dotakniti, ali bolje rečeno, v nič česar ni mogoče dokazati. Zato sem se, pa naj se sliši še tako ironično, zdravljenja same sebe – lotila sama. Kako logično, a ne?

Priznam, da bi mi bilo veliko lažje, če bi se učila od kakšnega bioenergetika, dokumentarnih filmov, knjig,… Toda sedaj vem, zakaj sem izbrala to pot. In kar je najbolj smešno – položena mi je bila v zibelko. Moj oče je velik ljubitelj planin, dedek pa živali. Babica mi je že kot otroku nosila kristale. Kaj sem si mislila o vsem skupaj? Ateja sem pošiljala v tri krasne, ko me je vlačil v tiste “brege”, živali so me sicer takoj začarale, kristali pa so bili samo eni kamni za okras. Ne rečem, da mi niso bili všeč in da me niso pritegnili, toda vsemu skupaj nisem pripisovala velikega pomena.

O svojih izkušnjah in težavah s katerimi sem se soočala, sem pisala že v blog zapisih, zato se ne bom ponavljala. S svojimi vzorci sem se spoznavala na zanimive načine, toda vedela sem, da bom nekoč našla ključ.

Skozi meditacijo sem našla tišino v sebi. Našla sem tisti skriti kotiček, ki je moje bistvo. Tako sem spoznala, kdo sploh sem in kaj želim. Nato sem obiskala nekaj delavnic in svojemu egu zadala prvi udarec. Končno sem mu dokazala, da ni vseveden. Sposodila sem si nekaj knjig in iz vsake vzela koščke tistega, v kar sem verjela in tistega kar sem začutila. Nočem dolgoveziti, zato bom napisala bistvo. Zgubljeno sem se počutila odkar vem zase in pri skoraj 28. letih sem se spet našla. Našla sem se tam, kjer se je vse začelo.

V zemljenju.  Sama beseda pomeni povezanost z Zemljo in jo najdemo v mnogih kulturah, tradicijah in duhovnih praksah. Povezana je s čustvi ravnovesja, povezanosti, osredotočenosti, biti vsidran, a hkrati v toku.

Želim ugotoviti, kaj se zgodi vsakič, ko gremo v naravo.

Vem, da je o tem napisanih nekaj knjig, toda želim globje. Želim lastno izkušnjo, predvsem pa nadgraditi znanje, ki ga že imam, morda vse strniti v knjigi.

Vse vrste na tem planetu so oblikovane s silami in prisotnostjo Zemlje ter vesolja, kar pomeni, da je naša povezava z ostalimi organizmi, s čimer mislim človeško raso, mnogo močnejša in čistejša, kot si sami predstavljamo. Tako z živalmi, kot z vodo, kamninami in drevesi, ki se sporazumevajo, sodelujejo in delujejo na za mnoge, nedojemljiv način. Zemlja organsko in neorgansko vso življenje nenehno kopa s svojim skladnim elektromagnetnim poljem. Naša telesa in naša težnja se naravno nagibata, da bi se se združila z le tem, zato da bi sodelovala in delovala v harmoniji zunanjega sveta in tako našla svoj prostor v sistemu.

V novi rubriki, ki sem jo poimenovala Popotovanje k koreninam, vam bom opisovala svoje izkušnje in dognanja na zgoraj opisano tematiko. Trenutno sem zakopana med knjige o drevesih, da bi lažje razumela njihov način komuniciranja, njihovo energijo ter kako le ta vpliva na človeka, ki se pride sproščat v njihova zavetja in nato vse skupaj prenesti v prakso.

Spomladi, pa vas vzamem s seboj na celodnevna izobraževanja v gozdu, da boste lahko sami spoznali moč narave za dušo, um in telo.

Še nekaj utrinkov z zadnjega “polnjenja”.