Vedno sem oboževala pomlad. Narava se prebuja, ptice so vse glasnejše, vreme pa vse toplejše.
Poletje se mi je zdelo prevroče, jeseni je bilo preveč dežja in da sploh ne začnem o mrzli zimi in premočenih čevljih.
Ni se šlo samo za letne čase. Šlo se je za moje življenje. Nekatere stvari sem imela rada, toda večine sem se izogibala in ves čas sem čakala na boljše čase. Kmalu mi je postalo jasno, da v bistvu sploh ne živim.
Želela sem si okusiti vse. Slabo, dobro, vroče, mrzlo in megleno.
Tako sem si nekega zimskega večera obula nepremočljive čevlje in se odpravila na Pohorje. O bog….
Zamujala sem vonj snega. Mirnost dreves in sijaj snežne odeje. Zamujala sem božanski občutek miru in tišine v gozdu. Ko sem se spomladi vračala iz hriba, so me v dolini že pričakale vijolične cvetlice in čebele, ki so pridno nabirale nektar. Dnevi so se daljšali, poletje pa je bilo resnično vroče. V naravi sem tako ostajala do noči in občudovala, kako se prižigajo zvezde in kako kresničke plešejo nad travnikom. Listje je počasi spreminjalo barvo in povsod so bili rjavi, rdeči in rumeni odtenki, kot bi največji umetnik zavihtel svoj čopič.
Spremenila sem se. Vse sem vzljubila. Zaljubila sem se v svoje življenje.
Toreeeej, izgubil/a si nekoga, za katerega si mislil/a, da je ljubezen tvojega življenja.
Misliš, da bo tako bolelo zavedno, ampak obljubim, da ne bo. Ne rečem, da se boš nekega jutra prebudil/a in bo tako, kot da se nikoli ni nič zgodilo, ker ne bo.
Izguba bo trajna. Tukaj ni če-jev.
Če izgubiš neverjetno osebo, bo tukaj vedno praznina, ki je ne more zapolniti nihče drug.
Lahko najdeš druge ljudi. Lahko ustvariš druge spomine, toda le ti bodo nekje na drugem prostoru v tvojem srcu. Toda mesto, ki je pripadalo tej osebi, bo ostalo prazno.
Ljudje smo unikatna in zakomplicirana bitja in ko se dva združita, je tudi njuna povezava, ki sta jo ustvarila, tako posebna in enkratna. Zato se ne trudi nadomestiti oseb iz svojega življenja. Ker ne moreš.
Opusti mišljenje, da več nikoli ne boš ljubil/a, kot si prej. Prenehaj primerjati razmerja enega z drugim.
Ljudi ne ljubiš “bolj” ali “manj” – ampak samo na drugačen način.
In to je okej.
Spet boš našel/la ljubezen, ampak ne enake, saj ena ljubezen nikoli ni ista drugi in ko boš to zmožen/na sprejet ter se popolnoma odprl/la tej ideji, boš lahko odšel/la naprej.
Spregovorite. Najdite ljudi, ki vas razumejo in podpirajo. Izlijte jim dušo. Ena slaba izkušnja ne pomeni, da so vsi isti. Roko vam lahko ponudi tudi nekdo, od katerega ste to najmanj pričakovali. Spregovorite o svoji stiski, bolečini. Spregovorite tudi o svojih napakah. Vsi smo ljudje in vsi smo kdaj prizadeli osebo, ki nam je pomenila največ. Toda dana nam je možnost izražanja. Izkoristite jo. Morda bo težko začeti, toda ko boste iz sebe spravili stvari, ki vas pestijo, boste lažji. Čas na tem planetu je omejen in velikokrat je prepozno. Ljudje se odselijo, poročijo, dobijo otroke. Dogajajo se nesreče, bolezni. Ljudje živijo v nevednosti. Stopite do njih in jim povejte, kaj čutite. Tudi če ne bo odziva, bo vaša duša lažja. Ne tlačite sebe in čustev. To je izvor bolezni, ki so v današnjem času v porasti.
Predvsem pa prisluhnite. Dvignite nivo vašega komuniciranja iz vsakdanjih površinskih tem. Raziskujte, družite se in ljubljenim povejte, kar vam leži na duši. Objemajte se
Vso pisanje v dnevnik, izpisovanje stavkov iz knjig, fotografiranje stvari, ki jih ne bom nikoli objavila, je moj trud in moje vlaganje v to, da komuniciram s svojim bistvom.
Da vzpostavljam 'balance' medtem kaj sem bila, kaj sem in kaj še bom. Je koordinarje v treh dimenzijah. Vse je od mene - za mene. Nihče drug mi ne more dati takšne veljave, kot si jo lahko dam sama.
Ozaveščam, kdo je stara Limonca želela postati in kaj postaja.
Moram imeti potrpljenje sama s seboj.
Sestavljam playliste, pojem mantre in meditiram.
To sem jaz, ki se potaplja vase 🧘♀️
