Tag Archives: čustva

Kaj sploh pomeni “poskrbeti zase”?

Skrb zase je prepoznavanje potreb našega telesa. Lahko so fizične, duševne, čustvene ali duhovne. Ker smo si različni, so različne tudi naše potrebe in tako vsakemu posamezniku skrb zase predstavlja nekaj drugega.

Vsi gremo skozi neka obdobja, ki si niso enaka in včasih je uspeh že, če se uspemo vstati iz postelje. Ne obstaja pravi način, kako skrbeti zase, obstaja pa tvoj način. Torej najbolj pomembno je, da sploh znaš prisluhniti svojemu telesu in mu dovoliti, da te vodi v pravo smer.

Kot sem že omenila, obstajajo 4 področja, ki zahtevajo dejanja skrbi zase, da ostaneš v ravnovesju in sploh normalno deluješ. Čeprav so ta področja ločena, so hkrati tudi zelo prepletena in povezana. Če vztrajno ignoriraš eno, bo kmalu začelo vplivati na drugo. Zato je zelo pomembno, da skeniraš vse aspekte samega sebe.

Spodaj sem poskusila opisati vsako področje, njegove značilnosti ter namige, kako jih negovati:

Fizično stanje

To je področje pri katerem najprej ugotoviš, če je kaj narobe. Je tudi področje, na katerega družba polaga največ pozornosti. Slabost, bolečina, zatekanje, izčrpanost in na splošno počutje, ko po domače povedano, rečemo, da smo ko drek.

Najpogosteje je kriva prehrana. Preveri ali zaužiješ dovolj vitaminov in mineralov ter ali piješ dovolj vode. Vzemi si čas za gibanje na svežem zraku – že en mini sprehodek je dovolj.

Potrebno je prilagoditi tudi spanec in ga telesu zagotoviti dovolj. Privošči si počitek ter toplo kopel ali tuširanje, saj bo ugodno vplivalo na tvoje mišice.

Tvoje telo je sveto in ko ga boš začel tako tudi obravnavati, bo postalo mogočno. Vem, da je fizično področje zelo težko negovati, če si starš. A v gibanje na zraku otroka vključiš z lahkoto. Tudi topel tuš, ko malčki zaspijo ni prevelik problem. Spal pa boš,… enkrat. Sem sama na istem, zato vem o čem pišem.

Ni potrebno, da vse spremembe uvedeš naenkrat, sploh če nisi vajen sebe postaviti na prvo mesto, a že majhni koraki prinašajo ugodne spremembe.

Duševno področje

Žalostno, a duševno zdravje je vse prevečkrat v senci fizičnega in ne obravnava se ga dovolj resno. Vsa 3 ostala področja, lahko propadejo, če ne poskrbimo zanj. Torej da povem dovolj jasno:

FIZIČNO ZDRAVJE = DUŠEVNO ZDRAVJE

Zakaj?

Ker sta res močno povezana. Kar je poitivno, saj eno krepi drugo. Pomembno je, da razumemo, da imamo prav vsi svoje demone, ko pride do duševnega stanja. V obzir je treba vzeti okolje, kjer živimo, okolje iz katerega prihajamo, naše pretekle izkušnje in seveda tudi fizično zdravje.

To področje ima torej različne pristope, kar se tiče negovanja in kot omenjeno – pri vseh je drugače. Nekaj primerov, kako poskrbet za duševno zdravje:

  • Če je hudo, poišči terapevta, oziroma govori z nekom, ki mu res zaupaš. Če nimaš nikogar, lahko pišeš tudi meni. 100% sem odprta za vsa vaša sporočila.
  • Meditacija
  • Strpnost in sočutje do samega sebe
  • Dovoli si imeti slabe dni

Čustveno stanje

Mislim, da sta duševno in čustveno stanje najbolj prepletena, toda vseeno operirata eden izven drugega.

Čustveno področje so v veliki meri naše pretekle izkušnje in interakcije z ljudmi. Naša čustva so velikokrat v kaosu, kadar se nismo soočili z nekim preteklim dogodkom in z njim zaključili.

Ko tvoja čustva brezglavo nihajo, je najbolj pomembno, da poslušaš. Morda se ti zdi, da so čustva ena kruta pras*ca, a v resnici ti želijo povedati nekaj pomembnega. Vklapljajo alarm ki te usmerja na delček, ki nujno potrebuje pozornost.

Podobno, kot ko se vdariš in telo pošilja boleče signale možganom in jim pravi, da je del tebe ranjen. Isto je s čustvi. Govorijo ti, da obstaja problem s katerim se še nisi soočil.

Torej dovoli si ozdraveti od tega, kar ti povzroča travmo, bolečino in stres. Poskusi s pisanjem dnevnika, kjer boš lahko izrazil svoja čustva in jih dal iz sebe. Dovoli si jokati, poišči prostor, kjer se počutiš varno, bodi nežen s samim seboj, predvsem pa so vzemi čas za počitek.

Duhovno področje

Kar se mene tiče, je to področje najtežje doseči. Toda pozdravi lahko vsa ostala, predvsem pa tvoj odnos s samim seboj. Odkritje mojega duhovnega dela, je res spremenilo igro. Je razlog, da skrb zase postavljam na prvo mesto in da sploh pišem to objavo. Dovolilo mi je, da sem začela zdraviti svojo preteklo travmo s fizično zlorabo, dovolilo mi je, da sem začela delati na svoji tesnobi ter da sem svoje telo zares sprejela in začutila kot sveto. Ne rečem, da bodo vsi tvoji problemi izginili, ko se boš podal na duhovno odkrivanje samega sebe, a menim, da ko skrb zase začneš doživljati kot svojo religijo, boš jo prej dojel kot prioriteto.

Torej,… začuti naravo, svojo povezanost z njo in s vsem kar te obdaja, prizemljuj se, uživaj v tišini, meditiraj,…

Naj bo skrb zase na vsakodnevnem razporedu, ne samo, ko si v kaosu in na nek način boš le tega tako tudi preprečil.

Si 100% vreden, da svoj čas investiraš vase.

Energija ljubezni

Toreeeej, izgubil/a si nekoga, za katerega si mislil/a, da je ljubezen tvojega življenja.

Misliš, da bo tako bolelo zavedno, ampak obljubim, da ne bo. Ne rečem, da se boš nekega jutra prebudil/a in bo tako, kot da se nikoli ni nič zgodilo, ker ne bo.

Izguba bo trajna. Tukaj ni če-jev. 

Če izgubiš neverjetno osebo, bo tukaj vedno praznina, ki je ne more zapolniti nihče drug. 

Lahko najdeš druge ljudi. Lahko ustvariš druge spomine, toda le ti bodo nekje na drugem prostoru v tvojem srcu. Toda mesto, ki je pripadalo tej osebi, bo ostalo prazno. 

Ljudje smo unikatna in zakomplicirana bitja in ko se dva združita, je tudi njuna povezava, ki sta jo ustvarila, tako posebna in enkratna. Zato se ne trudi nadomestiti oseb iz svojega življenja. Ker ne moreš.

Opusti mišljenje, da več nikoli ne boš ljubil/a, kot si prej. Prenehaj primerjati razmerja enega z drugim. 

Ljudi ne ljubiš “bolj” ali “manj” – ampak samo na drugačen način. 

In to je okej. 

Spet boš našel/la ljubezen, ampak ne enake, saj ena ljubezen nikoli ni ista drugi in ko boš to zmožen/na sprejet ter se popolnoma odprl/la tej ideji, boš lahko odšel/la naprej.

Imeti rad sebe

  1. Spoznaj sebe in svoje občutke. Ne moreš imeti rad nekoga, ki ga ne poznaš.
  2. Sprejmi dejstvo, da imaš prednosti in slabosti. Imaš znanje in težave. Naredi SWOT analizo (strengths, weaknesses, opportunities, threats) in si zapomni – priložnosti in grožnje so zunanji dejavniki. Nad njimi nimaš kontrole, lahko pa uporabiš svoje sposobnosti in izboljšaš pomanjkljivosti, katere so notranji dejavnik in z njimi nadzoruješ zunanje dejavnike.
  3. To, da vseh svojih lastnosti ne maraš, je povsem normalno. Le te ti dajejo prostor za rast. Ne bodi len in izberi napredek.
  4. Oprosti si. Razumi, da je delanje napak pot k rasti. Če kot dojenček, ne bi 100x padel na rit, se nikoli ne bi naučil hoditi. Če po tem, ko enkrat nekaj “zlomiš”, to pustiš in se vsedeš v kot, tam ostaneš zavedno. Ne počni si tega in se uči od svoje mlajše različice. Vstani. Edini način, da to storiš je, če si oprostiš.
  5. Sprejmi, če se v tem trenutku ne maraš, kot bi se naj. Laganje samemu sebi ne vodi nikamor, še manj pa v napredek. Če lažeš nekomu, ki ga imaš rad, to ni pot k temu, da bi ga kdaj imel.
  6. Ne oziraj se na to, kar o tebi govorijo drugi. Veliko stvari, ki jih povedo, ima več za opraviti z njimi, kot s teboj. Odvisno je od njihovega počutja, motivov in “mindseta”. Oziranje na njihovo mnenje ne vodi k srečnemu koncu, še manj pa k TVOJI zgodbi.
  7. S seboj bodi potrpežljiv in prijazen. Nepopuščanje ni produktivno, je nepotrebno in neučinkovito. Ne vodi do pravilne rešitve. Včasih moraš popustiti in dopustiti vse možne razplete, da se pokaže pravilen.
  8. Opusti idejo, da si zlomljiv. Zavrni idejo, da te nekdo drug lahko zlomi. Lahko te ranijo in ti povzročijo bolečino, ne morejo pa te uničiti. Nisi s stekla. Daj svojemu telesu in srcu malo več zaupanja.
  9. Če ugotoviš, da je nekdo v nečem boljši kot ti, ne razmišljaj kako ga boš uničil ali “postavil v senco”. Pojdi korak nazaj in se nauči zasijati na svoj unikaten način. Ne nehaj se razvijati. Ne obstani na eni točki, tudi če je udobna. Le ta te omejuje in ti preprečuje raziskovanje nečesa novega.
  10. Uči se novih stvari. Vlagaj čas in energijo v stvari, ki te veselijo. Nisi se naučil igrati klavirja, čeprav si si to od nekdaj želel? Kdo pravi, da to ni mogoče sedaj? Meje si postavljamo sami. Nikoli ni prepozno.
  11. Poglej se v ogledalo. Lahko se občuduješ ali samo opazuješ. Glej se. Poglej globje in odkrij, kaj se skriva v notranjosti. Ne glej vstran in imej pogum, da uvidiš resnico.
  12. Preživljaj čas s seboj. Kupi si rože, če so ti všeč. Ne čakaj, da srečaš osebo s katero lahko počneš stvari, ki te zanimajo. Pojdi gledat zvezde. Pojdi se kopat gol. Potuj. Skuhaj si najljubše kosilo. Kupi si sladoled.
  13. Nauči se sprejemati komplimente.
  14. Nauči se uživati v tišini. Glasovi v tvoji glavi? Vem, da te terorizirajo. Ampak verjemi mi – izginejo takoj, ko se z njimi soočiš. So le odmevi strahov in nesigurnosti. Globoko vdihni in vedi, da so šibki. 
  15. Sprejmi svoje telo. To ne pomeni, da ni prostora za zdrav napredek! Pomeni samo, da se brezpogojno sprejemaš.

Sprejemanje sebe in svojih čustev (delavnica + sproščanje)

4.5.2017, 19:00, Salon Pogled Lepote, Prevorškova 2, 2000 Maribor


Prijave bi prosila na mail vibracije.narave@gmail.com ali sms na 040833156

Dogodek je ustvarjen z mojo osebno željo ustvariti krog, kjer se vsak lahko sooči in izrazi svoja čustva in občutke, predvsem pa sprejme sebe in svoje telo, takšno kot je. Predvidoma se bo izvajala 1-2x na mesec. Odvisno od želja udeležencev.

Posvečen je vsem, ki se ne počutijo udobno ob svojih čustvih in vsem, ki se počutijo same.

Cilj delavnice je pokazati, da se vsi borimo s svojimi “demoni” in da tudi tisti, za katere mislimo, da imajo popolno življenje, “trpijo”, se borijo in soočajo s vsakodnevnimi težavami.

Bodimo sočutni. Prisluhnimo si. 

Zapis izkušnje, ki me je pripeljala do želje izvesti delavnico, najdete tukaj -> https://vibracijenarave.com/2017/04/27/s-cim-si-pa-ti-polnis-srce-da-ga-ne-rabis-odpreti-in-se-soociti-s-problemi/

Po predavanju, bo na vrsti klepet, oziroma debata, saj želim, da vsi prisostvujemo pri ustvarjanju kroga in se učimo eden od drugega. 

Pred koncem delavnice, bomo izvedli sproščanje skozi enostavno meditacijo.

🌺

Na voljo bo voda in prigrizki. 
Prispevek je 10,00€

S čim si pa ti polniš “srce”, da ga ne rabiš odpreti in se soočiti s problemi?

Z delom? Pospravljanjem? Cigareti? 

Hvaležna sem, ker sem si izborila, da počnem to, kar me osrečuje, še bolj pa sem hvaležna za vse zgodbe, izkušnje in izpovedi, ki sem jih deležna s strani ljudi, ki se udeležijo meditacij in delavnic.

Včasih kar pozabim, da je to moja realnost in da vsi nimajo svobode izražati točno to, kar jim leži na duši. 

Lahko bi iskala vzroke, zakaj je temu tako. Morda starši niso odkrito govorili o svojih čustvih ali pa niso prisluhnili. 

Morda je za sram pred dejanskimi občutki kriva slaba izkušnja z bivšim partnerjem. 

Morda se ne upamo izražati v vsej iskrenosti, da nam ne bi sodila družba. Ker dandanes je vse popolno in vzeto iz estetskega kataloga. 

Na občutek sramu pred svojimi čustvi, me je “opozorila” ena izmed mojih dušic. Pokazala mi je, kako daleč, lahko privedejo površinski pogovori o vremenu, službi in najnovejših tračih. 

Ne samo, da veliko besed ostane neizrečenih. Da ljudje doživljajo depresije in anoreksije, ampak celo končajo svoje življenje.

V čast slednjih bi vam rada nekaj položila v srce.

Spregovorite. Najdite ljudi, ki vas razumejo in podpirajo. Izlijte jim dušo. Ena slaba izkušnja ne pomeni, da so vsi isti. Roko vam lahko ponudi tudi nekdo, od katerega ste to najmanj pričakovali. Spregovorite o svoji stiski, bolečini. Spregovorite tudi o svojih napakah. Vsi smo ljudje in vsi smo kdaj prizadeli osebo, ki nam je pomenila največ. Toda dana nam je možnost izražanja. Izkoristite jo. Morda bo težko začeti, toda ko boste iz sebe spravili stvari, ki vas pestijo, boste lažji. Čas na tem planetu je omejen in velikokrat je prepozno. Ljudje se odselijo, poročijo, dobijo otroke. Dogajajo se nesreče, bolezni. Ljudje živijo v nevednosti. Stopite do njih in jim povejte, kaj čutite. Tudi če ne bo odziva, bo vaša duša lažja. Ne tlačite sebe in čustev. To je izvor bolezni, ki so v današnjem času v porasti.

Predvsem pa prisluhnite. Dvignite nivo vašega komuniciranja iz vsakdanjih površinskih tem. Raziskujte, družite se in ljubljenim povejte, kar vam leži na duši. Objemajte se

Veste, zakaj zbolimo?

Ker skrivamo svoja čustva. Ker si ne pustimo čutiti tistega, kar se “kuha” v nas. Ker smo bili naučeni, da čas celi vse rane in ker so nas bombandirali s stavki, kot so: “Eh, saj bo/ Saj bo minilo / Saj ni tako hudo.” 

Če se te je nekaj dotaknilo, če nekaj v tebi grize in pika, potem ne bo izginilo z zamahom roke!

Slišala sem, da ko dosti delaš na sebi in delaš tisto, kar te izpopolnjuje, vse postane jasno in da ti je itak vseeno za vse. Ker potem razumeš čustva in od kod prihajajo. Ker veš, da so vsi ljudje tvoja ogledala in tisto, kar v tebi vzbudi močna čustva, so samo gumbi. Gumbi, ki si jih ustvaril sam, pod vtisom okolice, družbe, ljudi in stvari, ki te obdajajo.

A to pomeni, da potem otrpneš? Ko imaš vso to znanje? 

Se te potem več nič ne dotakne?

Žal, se s takih situacij ne naučim nič. 

Sem človeško bitje. Ustvarjena sem tako, da čutim. Besedna zveza – v stiku s samim seboj -, mi pomeni, da to na kak način deluješ, tudi občutiš. 

Kolikokrat ste neko čustvo pripisali drugim?  Da je njihovo in ne našo? 

Kolikokrat ste se počutili jezne, pa ste odkrili izvor in potem “pometli pod preprogo”? 

Kolikokrat vas je nekaj prizadelo, pa ste se odločili, da to povzroča nek vzorec in da je brezveze, da to sploh čutite?

Nismo tako ustvarjeni. Ustvarjeni smo, da čutimo. Da izkusimo, okusimo, objamemo in osvobodimo.

Vsi ti vzorci, ki se jih omenja na vsakem koraku, so nastali, ker nismo čutili. Nismo čutili, ampak skopirali odziv bližnje osebe in okolice ter ga vzeli za svojega. Če bi že v prvi vrsti odreagirali pristno in iz srca, vzorca ne bi bilo. Vse to je sprejemljivo za otroka, ko odrastemo, pa moramo sprejeti odgovornost za svojo čustveno inteligenco in ne kopirat sosedove Micke.

In to zame pomeni biti v stiku s seboj. Ko si drzneš čutiti.

Obstajata dve skrajnosti. Prva je, ko se “tišimo” dol in omejujemo, druga pa, ko pretiravamo. Ko izkazovanje ljubezni, jeze, oziroma določenega čustva, postane obsedenost. Ko spet pademo s stika, ker ne znamo odreagirati zdravo ali ne dobimo želenega. To je ego.

Svoboda je, ko si drzneš čutiti, se izražati in predstavljati na svoj način. 

In prav zato, je osebna rast in pot do sebe tako naporna. Ker poka lupina iz katere vre vse tisto, kar smo toliko let skušali držati skupaj. 

In ne mislite, da iskrena sreča in potočena solzica, zaradi izgube/spoznanja, ne morata hoditi z roko v roki. 

Čutiti v otrplem svetu

Kadar gremo skozi težko obdobje, se lahko hitro počutimo osamljene. Spreleti nas misel, da smo v tem sami in da nas nihče ne razume. To je povsem normalno, odkar ljudje ne delijo svojih bojev.

V dobi socialnih omrežjih, lahko spremljamo vrhunce življenj različnih oseb. Gledamo slike nasmejanih parov, čudovitih krajev in se s svojimi nepopolnimi življenji počutimo kar malo iz tega planeta. 

Ne vidimo dogajanja za kuliso – prepirov, solz, jeze,… Roko na srce, vsi bijemo svoj boj s svojimi vzorci, sprožilci, demoni, kakorkoli jih že imenujete. Včasih svoje težave še “googlamo” in takrat ugotovimo, da pa le nismo sami in da ima kar nekaj ljudi podobne probleme. 

Ljudje se tako bojijo svojih čustev, da jemljejo tablete in utišajo vse občutke, ki ne spadajo v pozitivno tabelo večine. Zakaj se jih tako bojimo? So samo del naše izkušnje na tem planetu in z njimi ni čisto nič narobe.

Ko sem šla skozi določeno obdobje v svojem življenju, sem se počutila samo. In kar je najbolj žalostno – bilo me je sram tega kar čutim. Zdelo se mi je, da vsi živijo tako polno. A ne bi bilo lažje, če bi si ljudje lahko zaupali in delili svoje občutke? Ne bi bilo lažje, če bi se takrat zavedala, da gremo prav vsi, kdaj skozi temačno obdobje? Kar pomeni, da ta čas, le ne bi bil tako temen.

Bodi ta sprememba v svetu in spregovori o svojih bojih. Drzni si biti človek, ki izkusi vso paleto čustev. Je povsem normalno in zemeljsko, pa še kakšnemu kolegu na isti bojni liniji lahko pomagaš. Odprimo se tej izkušnji, ki ji pravimo življenje. 

Z odkritostjo in iskrenostjo nismo samo v stiku s samim seboj, ampak pripomoremu k boljšemu jutri tudi za bodoče generacije. A jim ne bo boljše, če bodo čutili sprejetost in ne sram, ker niso “popolni”? 

Žal ni vse polno mavric in metuljev. Deli in objemi svoje težave, ker so tudi one del tebe. So del vseh nas.