Tag Archives: duša

Kdo si?

Dolgo sem razmišljala o tem, zakaj ljudje nismo srečni.

Trdno verjamem, da si življenje in nastale situacije kreiramo sami, a roko na srce – biti v stiku s samim seboj je vse prej kot lahko, kaj šele slediti temu, kar verjameš. V bistvu, je že težko sploh priti do točke, ko prepoznaš katere želje izvirajo iz tebe in katere so nastale iz nekega zunanjega okolja, oziroma vpliva nate.

Včasih v nekaj res vlagaš vso svojo energijo in porabiš ure, dneve in mesece, da to dosežeš, ko pa pride do realizacije, pa te naenkrat popade neka malodušnost in praznina ostane.

Ali pa končno privarčuješ dovolj denarja za ogled neke tekme ali novega telefona, pa je tisto navdušenje le trenutno.

Kolikokrat ti je bila neka oseba všeč, pa nisi upal pristopiti do nje? Zbiral si pogum, delal načrte in scenarije v glavi, ko pa si jo spoznal, pa ugotovil, da v bistvu sploh ni nič posebnega ali pa da je čisto normalna in preprosta in so bile tvoje skrbi odveč?

Odvrgla bom bombo resnice:

Vse kar je izven tebe, ti ne more prinesti resničnega zadovoljstva in notranjega miru.

Problem modernega človeka je konstantno iskanje sreče izven sebe.

Karte za finale lige prvakov, torbice, telefoni, avtomobili,… kdo si, ko odpadejo?

Pomena materialnih stvari se zaveš šele, ko najdeš svoj mir v sebi. Ko si sam sebi dovolj in ko lahko uživaš brez zunanjega direndaja. Takrat ti prinesejo neko dodatno vrednost, ker jih dejansko izkusiš, ker ti dvignejo energijo, dajo navdih ali te motivirajo.

Razmisli ali hodiš na nogomet, ker ti je všeč, kako ima vsak posameznik svoj stil igre, a skupaj tvorijo ekipo? Morda ker si sam športnik, pa ti neka vaja ne gre od nog in si prišel po navdih? Hodiš na koncerte, ker se te je dotaknilo besedilo, ker ti ob notah noge kar same plešejo,… ali pa vse počneš, da lahko slikaš karto in jo daš na socialna omrežja / ker gredo tja vsi tvoji prijatelji / ker si želiš biti sprejet?

Velika razlika je, kaj ti neka stvar doprinese, če izvira iz tvojega bistva ali pa iz tega, kar je umetno ustvarila družba.

Ustavi se in si vzemi dan zase. Pojdi sedet v senco pod drevo, na klopco s sladoledom ali v planine. Ugasni telefon in poglej svet okrog sebe. Razmisli o stvareh, ki te navdihujejo in poišči razloge, zakaj je temu tako.

Kaj so tvoje vrednote, ideje in strast?

Včasih ni lahko slediti notranjemu glasu, ker je potihnil pod goro balasta, ki smo ga nase povlekli skozi leta želja, da bi ustrezali. Da bi “pasali” v družbo, na družinska srečanja, med sodelavce,… da bi “pasali” v večino. A hitro prideš do točke, ko pozabiš kdo si in praznina v tebi se širi. Zapolniti jo želiš z novim parom Adidask, všečki na instagramu in novim tattoojem. Žal nas čez čas nič od tega več ne zadovolji in brezglavo se pehamo naprej in predvsem drugim dokazujemo, kako “fajn” smo in kaj vse imamo.

A zvečer, ko vse potihne in ko ostaneš sam, v sebi veš, da to ni zadovoljstvo in da ti nisi srečen.

Ne dovoli da pride tako daleč…

Če ti kdaj zmanjka idej, motivacije ali podpore, se nam lahko pridružiš v FB skupinici – hippie limonca – skupnost.

Je v fazi prenove, a prav vsi ste dobrodošli, da začnete nove teme in nam vsem širite obzorja.

Predalčki, ego in bose noge

Mirno življenje.

Že dolgo več ne verjamem, da je to vpliv zunanjih okoliščin.

Mir je stanje duha, uma in telesa.

Zagovarjamo se, da nas je ujel sistem. Služba. Družbena ureditev. Finance. Oblast.

Preveč smo omejeni. A ne z betonom. Plastiko. Procesirano hrano. Avtomobili. Bliščom.

Omejeni smo s svojimi prepričanji in predalčki, ki smo jih ustvarili v svoji glavi.

Če hodi bos – je čuden.

Če ima tattooje – je upornica.

Če ima pink lase – išče pozornost.

Če ima dosti denarja – je uspešen.

Če ima nov avto – je srečen.

Če meditira – je duhoven.

Toda… kaj pravzaprav je uspešnost? Kaj je uporništvo? Kaj je duhovnost? Kaj je sreča?

Vse ne potrebuje naziva. Etikete. Hashtag-a.

Daj, sedi s človekom za mizo. Naroči čaj. Pivo. Kavo. Viski.

Izklopi ego. Izklopi um. Zakleni predal z etiketami. Prisluhni. Začuti vibracijo. Ujemi energijo. Opazuj iskrico v očeh. Osvobodi.

Vseeno mi je “kdo” si. Zame samo popotnik v iskanju svojega smisla. Popotnik, ko me lahko kaj nauči. Mi odpre obzorje.

Nočem več duhovnih učiteljev. Nočem več gibanj, kjer je samo ena pot pravilna pot.

Hočem več ljudi s strastjo. Iskrenih in povsem “navadnih” smrtnikov, ki si drznejo slediti tistemu, kar jim daje iskrico. Tistim, ki upajo spregovoriti. Hočem bosonoge hribolazce. Hippie plesalce. Fine dame. Razgledane poslovneže. Ambiciozne mame. “Tabolše” kuharje.

Hočem ljudi, ki verjamejo vase. Podpirajo druge. Hočem tiste, ki me pogledajo v oči in z menoj delijo vse kar je v njih. Popolnoma brez sramu.

Ko se boš dokopal do svoje sredine in svojega bistva, bo odpadel ves balast. Vse umetno. Vse plastično. Vse procesirano. Ostal boš samo ti.

Energija ljubezni

Toreeeej, izgubil/a si nekoga, za katerega si mislil/a, da je ljubezen tvojega življenja.

Misliš, da bo tako bolelo zavedno, ampak obljubim, da ne bo. Ne rečem, da se boš nekega jutra prebudil/a in bo tako, kot da se nikoli ni nič zgodilo, ker ne bo.

Izguba bo trajna. Tukaj ni če-jev. 

Če izgubiš neverjetno osebo, bo tukaj vedno praznina, ki je ne more zapolniti nihče drug. 

Lahko najdeš druge ljudi. Lahko ustvariš druge spomine, toda le ti bodo nekje na drugem prostoru v tvojem srcu. Toda mesto, ki je pripadalo tej osebi, bo ostalo prazno. 

Ljudje smo unikatna in zakomplicirana bitja in ko se dva združita, je tudi njuna povezava, ki sta jo ustvarila, tako posebna in enkratna. Zato se ne trudi nadomestiti oseb iz svojega življenja. Ker ne moreš.

Opusti mišljenje, da več nikoli ne boš ljubil/a, kot si prej. Prenehaj primerjati razmerja enega z drugim. 

Ljudi ne ljubiš “bolj” ali “manj” – ampak samo na drugačen način. 

In to je okej. 

Spet boš našel/la ljubezen, ampak ne enake, saj ena ljubezen nikoli ni ista drugi in ko boš to zmožen/na sprejet ter se popolnoma odprl/la tej ideji, boš lahko odšel/la naprej.

Imeti rad sebe

  1. Spoznaj sebe in svoje občutke. Ne moreš imeti rad nekoga, ki ga ne poznaš.
  2. Sprejmi dejstvo, da imaš prednosti in slabosti. Imaš znanje in težave. Naredi SWOT analizo (strengths, weaknesses, opportunities, threats) in si zapomni – priložnosti in grožnje so zunanji dejavniki. Nad njimi nimaš kontrole, lahko pa uporabiš svoje sposobnosti in izboljšaš pomanjkljivosti, katere so notranji dejavnik in z njimi nadzoruješ zunanje dejavnike.
  3. To, da vseh svojih lastnosti ne maraš, je povsem normalno. Le te ti dajejo prostor za rast. Ne bodi len in izberi napredek.
  4. Oprosti si. Razumi, da je delanje napak pot k rasti. Če kot dojenček, ne bi 100x padel na rit, se nikoli ne bi naučil hoditi. Če po tem, ko enkrat nekaj “zlomiš”, to pustiš in se vsedeš v kot, tam ostaneš zavedno. Ne počni si tega in se uči od svoje mlajše različice. Vstani. Edini način, da to storiš je, če si oprostiš.
  5. Sprejmi, če se v tem trenutku ne maraš, kot bi se naj. Laganje samemu sebi ne vodi nikamor, še manj pa v napredek. Če lažeš nekomu, ki ga imaš rad, to ni pot k temu, da bi ga kdaj imel.
  6. Ne oziraj se na to, kar o tebi govorijo drugi. Veliko stvari, ki jih povedo, ima več za opraviti z njimi, kot s teboj. Odvisno je od njihovega počutja, motivov in “mindseta”. Oziranje na njihovo mnenje ne vodi k srečnemu koncu, še manj pa k TVOJI zgodbi.
  7. S seboj bodi potrpežljiv in prijazen. Nepopuščanje ni produktivno, je nepotrebno in neučinkovito. Ne vodi do pravilne rešitve. Včasih moraš popustiti in dopustiti vse možne razplete, da se pokaže pravilen.
  8. Opusti idejo, da si zlomljiv. Zavrni idejo, da te nekdo drug lahko zlomi. Lahko te ranijo in ti povzročijo bolečino, ne morejo pa te uničiti. Nisi s stekla. Daj svojemu telesu in srcu malo več zaupanja.
  9. Če ugotoviš, da je nekdo v nečem boljši kot ti, ne razmišljaj kako ga boš uničil ali “postavil v senco”. Pojdi korak nazaj in se nauči zasijati na svoj unikaten način. Ne nehaj se razvijati. Ne obstani na eni točki, tudi če je udobna. Le ta te omejuje in ti preprečuje raziskovanje nečesa novega.
  10. Uči se novih stvari. Vlagaj čas in energijo v stvari, ki te veselijo. Nisi se naučil igrati klavirja, čeprav si si to od nekdaj želel? Kdo pravi, da to ni mogoče sedaj? Meje si postavljamo sami. Nikoli ni prepozno.
  11. Poglej se v ogledalo. Lahko se občuduješ ali samo opazuješ. Glej se. Poglej globje in odkrij, kaj se skriva v notranjosti. Ne glej vstran in imej pogum, da uvidiš resnico.
  12. Preživljaj čas s seboj. Kupi si rože, če so ti všeč. Ne čakaj, da srečaš osebo s katero lahko počneš stvari, ki te zanimajo. Pojdi gledat zvezde. Pojdi se kopat gol. Potuj. Skuhaj si najljubše kosilo. Kupi si sladoled.
  13. Nauči se sprejemati komplimente.
  14. Nauči se uživati v tišini. Glasovi v tvoji glavi? Vem, da te terorizirajo. Ampak verjemi mi – izginejo takoj, ko se z njimi soočiš. So le odmevi strahov in nesigurnosti. Globoko vdihni in vedi, da so šibki. 
  15. Sprejmi svoje telo. To ne pomeni, da ni prostora za zdrav napredek! Pomeni samo, da se brezpogojno sprejemaš.

Dovolj si

Sposobna si in vredna si, ne glede na to kar imaš.

Ne potrebuješ najnovejšega seta ličil, da bi se polepšala, ker si že lepa. Ne potrebuješ pajkic, ki ti dvignejo rit, ker že razturaš. 

Toda pogledati moraš še dlje in še globje v svojo notranjost. Vsi aspekti tvoje lepote se namreč skrivajo tukaj. So tvoja osebnost, interesi, vse majhne čudne lastnosti, ki te delajo to kar si. Nisi definirano po tem kakšne jeans hlače imaš in kater parfum nosiš. 

Zato naslednjič, ko vidiš dobro reklamo, ki te mami, da spet kupiš nov lepotni produkt, odkorakaj stran, ker veš, da že imaš vse kar potrebuješ.

In to je obstoj tvojega bitja.

Kako komunicirati s svojim telesom

Naša telesa so ekstremno inteligentna in popolnoma funkcionalen del, ki sestavlja in predstavlja našo celoto.

Dolgo časa nisem razumela, da je potrebno vzpostaviti komunikacijo. Ko mi je to dejansko uspelo, torej navezati stik  z unikatno intuicijo svojega telesa, sem znala pololnoma sprejeti potrebe in ukrepe, ki jih potrebujem, ko sem v slabem fizičnem stanju.

S svojim telesom sem imela težave vse življenje. Že v osnovni šoli sem imela grozno nizek pritisk, veliko sem izgubljala zavest, nato so mi še postavili diagnozo astme. 

Marsikatere simptome sem tlačila in zanikala, ker je bilo to veliko lažje, kot razmišljanje in ugotavljanje, zakaj se pojavljajo. 

Vsi, ki me poznajo vedo, da obožujem vodo in kopanje. Naj bo to v jezeru, morju ali domači kadi. In ko sem že tretjič v tistem tednu tako ležala v mehurčkih in prišla do določene točke sprostitve ter zavedanja lastnega telesa, so na vrh priplavala čustva, ki sem jih nekje na dnu, v skrivnem kotičku, skrivala pred samo seboj. 

Končno sem prisluhnila svojemu telesu. Prvič čisto zares. Brez predsodkov. Brez sramu. Brez obsojanja.

Bila sem v stanju globokega poslušanja. Pa ne samo osnovnih potreb, kot sta lakota in žeja, ampak veliko globje. Ugotovila sem, da moje telo komunicira tako, da mi povzroča bolečino, oziroma skozi simptome, ki sem jih imela, sporoča, da ne živim in delujem v skladu s svojim tokom. 

Ozavestila sem energijske korenine svojih bolezenskih težav. Svojemu telesu sem dala priložnost, da z menoj spregovori na svoj način namesto, da sem se ubadala z misimi in besedami. Vajeti sem prepustila občutku.

Takrat se je zgodil premik in občutek zavedanja ter empatije do lastnega telesa se je prebudil. Že samo s tem, da sem mu dovolila, da “spregovori” v svojem jeziku in to, da sem hkrati dovolila tudi sebi, da ga razumem, je čustven odnos poglobil.

Nerazumevanje svojega telesa in občutek, da je samo en delček mene, sem zamenjala tako, da je postalo moj partner. To je odprlo pot k zdravemu telesu in zdravemu duhu.

Telo je neverjetno intuitativno, toda vedno ne razumemo narave njegovega delovanja. Vajeni smo na tisto klasično intuicijo, ko imamo v sebi občutek, kaj naj storimo v določeni situaciji. Zato velikokrat spregledamo zavedanje našega telesa.

Beremo lahko zgodbe plesalcev, atletov, smučarjev,… mnogi opisujejo vez in komunikacijo, ki jo imajo s svojim telesom. Morda se to zdi nedosegljivo, ker vsi pač nimamo vsakodnevnih treningov in let vaj za fokusiranje in obvladovanje le tega. Toda radi spregledamo, da vsi živimo in doživljamo skozi telo. 

Ko naše zdravje ni najboljše, je zelo težko polagati pozornost na to, kaj se dogaja navznoter, ker nas je strah soočanja z resničnim stanjem. Normalno je, da si želimo zdravih teles, toda del celjenja je, da jih sprejmemo takšne kot so. 

Ko ugotovimo, kako naše telo komunicira z nami, to popolnoma spremeni našo “človeško” izkušnjo. Namesto, da bi ta del zavračali, se naučimo njegovega telesa. 

Napredek ni viden takoj, zato bodite potrpežljivi. Prisluhnite. 

Razlika med egom in dušo

Ko sem začela razlikovati, kdaj se oglaša moj ego in kdaj moja duša, se je pričela moja največja preobrazba.

Vzelo mi je dosti časa in brskanja po moji notranjosti, da sem prišla do preproste razlage, ki sem jo poskusila “izliti” na papir in sedaj vse skupaj pišem še na spletno stran. 

Pa gremo pogledati stvari iz obeh zornih kotov.

Ego

Je slika, ki si jo ustvariš o sebi. Je socialna, oziroma družbena maska, ki si jo nadeneš, ko si v družbi in je “oznaka” ali etiketa, ki ti jo nadenejo drugi. Ko ego prevzame nadzor, smo ujeti v krog istih misli in prevzemajo nas nižje vibracije, kot so sram, strah, krivda, jeza,… v glavi se nam podijo stavki – “Nisem dovolj dober”; “Nisem lep”; “Nisem dovolj,…”.

Ko ego prevzame nadzor, dobimo občutek, da se lahko ovrednotimo samo s tem kar “imamo” (drag avtomobil, veliko stanovanje, najnovejši telefon,…), skratka materialne dobrine. Hkrati, pa nenehno potrebujemo potrditev okolice, hitro smo jezni in iz sebe, ko se stvari ne odvijajo po naših željah.

Ego je nekaj s čimer se pač moramo naučiti živeti. Toda ne rabimo verjeti vsega, kar nam “reče”. Ne smemo ga jemati tako resno, ker to ni naša resnična verzija.

Postanemo lahko opazovalci ega, tako da spremljamo svoje negativne misli in muhasto počutje brez, da ga dejansko občutimo. Lahko se odločimo za drugačen pristop in odpustimo negativi in jo zamenjamo z ljubeznijo, hvaležnostjo, radostjo,…

Tvoja duša je…

To je tisti pravi duh, esenca, avtentični jaz. Je tisto kar dejansko si. Brez mask, etiket, oznak,… je nekaj kar se ne spreminja (kar ne pomeni, da se ne razvija). Lahko si spremenimo ime, se preselimo, kupimo nova oblačila, toda naša zavest je vseeno tukaj, tisto kar občutimo globoko v sebi, je tukaj ne glede na vse. Je občutek, da si dovolj in da si vreden.

Ko duša prevzame vajeti v svoje roke…

Vklopi se intuicija. Začnemo se sprejemati in imeti radi. Prevladovati začnejo višje vibracijska čustva, kot so sočutje, mir, ljubezen, radost, hvaležnost, navdih,… Naši cilji so zastavljeni, toda nas ne definirajo in ne določajo, saj rastejo in se razvijajo v nas in niso odvisni od drugih in naše okolice. Prav tako hitreje odpuščamo in ljudi sprejmemo takšne kot so. Velikokrat se “izgubimo” v stvareh, ki jih ljubimo in začutimo povezanost z vesoljem in vsem kar nas obdaja. Razumemo smisel in svoj namen.

Naša duša je večna in vse skozi prisotna, tudi če tega ne čutimo vedno. Boljšo povezavo in razmerje s samim seboj, lahko vzpostavimo skozi tišino, meditacijo, oddihom v naravi, čutenjem,…

Naučite se poslušati svojo dušo in ji slediti, saj je izvor brezpogojne ljubezni. Mnenja drugih je ne morejo poškodovati. 

Če smo iskreni – ego je težko izklopiti, toda če se vam uspe s seboj povezati vsaj za nekaj minut v dnevu, se bo vaše življenje drastično spremenilo na boljše. 

Zakaj?

Ker je ena čajna žlička ljubezni, ki prihaja iz naše duše, tisočkrat močnejša od negativne misli, ki izvira iz ega.