Tag Archives: ego

Kdo si?

Dolgo sem razmišljala o tem, zakaj ljudje nismo srečni.

Trdno verjamem, da si življenje in nastale situacije kreiramo sami, a roko na srce – biti v stiku s samim seboj je vse prej kot lahko, kaj šele slediti temu, kar verjameš. V bistvu, je že težko sploh priti do točke, ko prepoznaš katere želje izvirajo iz tebe in katere so nastale iz nekega zunanjega okolja, oziroma vpliva nate.

Včasih v nekaj res vlagaš vso svojo energijo in porabiš ure, dneve in mesece, da to dosežeš, ko pa pride do realizacije, pa te naenkrat popade neka malodušnost in praznina ostane.

Ali pa končno privarčuješ dovolj denarja za ogled neke tekme ali novega telefona, pa je tisto navdušenje le trenutno.

Kolikokrat ti je bila neka oseba všeč, pa nisi upal pristopiti do nje? Zbiral si pogum, delal načrte in scenarije v glavi, ko pa si jo spoznal, pa ugotovil, da v bistvu sploh ni nič posebnega ali pa da je čisto normalna in preprosta in so bile tvoje skrbi odveč?

Odvrgla bom bombo resnice:

Vse kar je izven tebe, ti ne more prinesti resničnega zadovoljstva in notranjega miru.

Problem modernega človeka je konstantno iskanje sreče izven sebe.

Karte za finale lige prvakov, torbice, telefoni, avtomobili,… kdo si, ko odpadejo?

Pomena materialnih stvari se zaveš šele, ko najdeš svoj mir v sebi. Ko si sam sebi dovolj in ko lahko uživaš brez zunanjega direndaja. Takrat ti prinesejo neko dodatno vrednost, ker jih dejansko izkusiš, ker ti dvignejo energijo, dajo navdih ali te motivirajo.

Razmisli ali hodiš na nogomet, ker ti je všeč, kako ima vsak posameznik svoj stil igre, a skupaj tvorijo ekipo? Morda ker si sam športnik, pa ti neka vaja ne gre od nog in si prišel po navdih? Hodiš na koncerte, ker se te je dotaknilo besedilo, ker ti ob notah noge kar same plešejo,… ali pa vse počneš, da lahko slikaš karto in jo daš na socialna omrežja / ker gredo tja vsi tvoji prijatelji / ker si želiš biti sprejet?

Velika razlika je, kaj ti neka stvar doprinese, če izvira iz tvojega bistva ali pa iz tega, kar je umetno ustvarila družba.

Ustavi se in si vzemi dan zase. Pojdi sedet v senco pod drevo, na klopco s sladoledom ali v planine. Ugasni telefon in poglej svet okrog sebe. Razmisli o stvareh, ki te navdihujejo in poišči razloge, zakaj je temu tako.

Kaj so tvoje vrednote, ideje in strast?

Včasih ni lahko slediti notranjemu glasu, ker je potihnil pod goro balasta, ki smo ga nase povlekli skozi leta želja, da bi ustrezali. Da bi “pasali” v družbo, na družinska srečanja, med sodelavce,… da bi “pasali” v večino. A hitro prideš do točke, ko pozabiš kdo si in praznina v tebi se širi. Zapolniti jo želiš z novim parom Adidask, všečki na instagramu in novim tattoojem. Žal nas čez čas nič od tega več ne zadovolji in brezglavo se pehamo naprej in predvsem drugim dokazujemo, kako “fajn” smo in kaj vse imamo.

A zvečer, ko vse potihne in ko ostaneš sam, v sebi veš, da to ni zadovoljstvo in da ti nisi srečen.

Ne dovoli da pride tako daleč…

Če ti kdaj zmanjka idej, motivacije ali podpore, se nam lahko pridružiš v FB skupinici – hippie limonca – skupnost.

Je v fazi prenove, a prav vsi ste dobrodošli, da začnete nove teme in nam vsem širite obzorja.

Predalčki, ego in bose noge

Mirno življenje.

Že dolgo več ne verjamem, da je to vpliv zunanjih okoliščin.

Mir je stanje duha, uma in telesa.

Zagovarjamo se, da nas je ujel sistem. Služba. Družbena ureditev. Finance. Oblast.

Preveč smo omejeni. A ne z betonom. Plastiko. Procesirano hrano. Avtomobili. Bliščom.

Omejeni smo s svojimi prepričanji in predalčki, ki smo jih ustvarili v svoji glavi.

Če hodi bos – je čuden.

Če ima tattooje – je upornica.

Če ima pink lase – išče pozornost.

Če ima dosti denarja – je uspešen.

Če ima nov avto – je srečen.

Če meditira – je duhoven.

Toda… kaj pravzaprav je uspešnost? Kaj je uporništvo? Kaj je duhovnost? Kaj je sreča?

Vse ne potrebuje naziva. Etikete. Hashtag-a.

Daj, sedi s človekom za mizo. Naroči čaj. Pivo. Kavo. Viski.

Izklopi ego. Izklopi um. Zakleni predal z etiketami. Prisluhni. Začuti vibracijo. Ujemi energijo. Opazuj iskrico v očeh. Osvobodi.

Vseeno mi je “kdo” si. Zame samo popotnik v iskanju svojega smisla. Popotnik, ko me lahko kaj nauči. Mi odpre obzorje.

Nočem več duhovnih učiteljev. Nočem več gibanj, kjer je samo ena pot pravilna pot.

Hočem več ljudi s strastjo. Iskrenih in povsem “navadnih” smrtnikov, ki si drznejo slediti tistemu, kar jim daje iskrico. Tistim, ki upajo spregovoriti. Hočem bosonoge hribolazce. Hippie plesalce. Fine dame. Razgledane poslovneže. Ambiciozne mame. “Tabolše” kuharje.

Hočem ljudi, ki verjamejo vase. Podpirajo druge. Hočem tiste, ki me pogledajo v oči in z menoj delijo vse kar je v njih. Popolnoma brez sramu.

Ko se boš dokopal do svoje sredine in svojega bistva, bo odpadel ves balast. Vse umetno. Vse plastično. Vse procesirano. Ostal boš samo ti.

Ko ljudje govorijo

Ko ljudje govorijo,…

Mislim, da smo se s tem srečali že vsi.

Danes pišem o tem, ker vem, da je to ena izmed najtežjih stvari, ko pride do našega ega in do naših vzorcev.

Greš skozi težko obdobje v življenju.

Ne več veš kje si, kdo si, kaj si. Stvari se nalagajo, življenje pa brez usmiljenja teče naprej. Kljub temu, da biješ osebno bitko, ki ti ne da jesti, dihati in spati.

Moraš vstati. Peljati psa na sprehod. Se obleči. Nahraniti sebe in otroka. Iti v vrtec. Delati. Skuhati. Vzdrževati socialno življenje.

Vem, da je težko. Vem, o čem govorim. V zadnjih dveh tednih sem izgubila več kot 3 kilograme. Glavobol je prisoten, ko se zbudim in ko zaspim.

Ker potočim solzo, ko me sodelavke vprašajo, kako sem in ker se mi to zgodi tudi pred sinom. Ne skrivam je, ker ne skrivam čustev in ker ga učim, da se vedno ne cedita med in mleko.

V življenju prevzemamo različne vloge. Včasih smo žrtev, včasih krivec. Včasih nas kdo prizadene, včasih smo mi tisti, ki prizadenemo nekoga drugega.

V vsej drami in zmešnjavi, pa ljudje govorijo.

Sploh ni važno kaj. Resnice ali neresnice. Zgodbe kar krožijo in še preden se obrneš, se znajdeš v mariborski Santa Barbari.

Ne glede na to, kako trdo kožo imaš, ti enkrat poči. Pritisk je prevelik. Dovolj imaš vseh in vsakogar. Ego plane v ospredje.

Ego ni vedno tvoj sovražnik. Včasih je tvoj dober prijatelj. Govori ti, da ti je vseeno za druge, da selo naj pač govori, da te itak nihče nikoli ni razumel in da te pač nisi dovolj dober za ljudi in naj se ne družijo s teboj. Si na vibraciji jeze, ki te dvigne. A pazi, da te ne prevzame. Takrat svoje resnične občutke tiščiš vase in vedno znova se bodo vračali v še hujši obliki. Poleg tega, pa… jeza se bo ohladila. Naj s tebe ne zletijo stvari, ki jih bi obžaloval celo življenje.

Zato se ustavi. Vem, da boli. O tebi govorijo ljudje, ki s teboj niso spili ene pijače. Ljudje, ki niso s teboj preživeli praktično popolnoma nič časa. To so ljudje, ki se niso niti potrudili razumeti tvoje okoliščine ali te vsaj vprašali za tvojo plat zgodbe ali zakaj si reagiral tako kot si.

Jeza se tako še bolj nabira. Izgubljaš svoj center, izgubljaš stik s samim seboj. Sedaj je ego tako velik, da pozabiš še na svoje prijatelje, ker se sliši samo še: “jaz, jaz, jaz,…”

Na tem mestu bi se rada opravičila vsem, ki so bili žrtev mojega ega.

Še pred tremi leta tega sploh ne bi prepoznala. Šla bi čez trupla, da predstavim svojo plat in vsem bi dokazovala svojo resnico.

Tokrat pa se obračam vase. Iščem odgovore.

Ker se zavedam, da je opravljanje velik problem med vsemi ljudmi in ker se zavedam, kako besede bolijo ter kako daleč, lahko pripeljejo posameznika, sem nehala govoriti o drugih ljudeh.

Ne samo, ker jih s tem prizadenem in jih potiskam še globje na dno, kar itak pove več o meni, kot o njih, ampak tudi zato, ker sem ugotovila, da je to kar me jezi, oziroma da je to kar pritisne na moj gumbek, odlična priložnost za učenje. Ko me neko dejanje ali besede nekoga drugega, ki se v bistvu sploh ne tičejo mene in mojega življenja tako “podžgejo”, da o njih razmišljam in se jezim, se ustavim in raziskujem od kod to izvira in zakaj sem se odzvala na tak način.

Življenje nikoli ni črno belo. Je cela paleta čustev in dejanj.

Če resnično želiš razumeti sočloveka, ga pokliči, spoznaj, ozavesti kaj doživlja in kako se ob tem počuti.

Ne preživljaj časa, ki bi ga lahko porabljal za svoje interese, tako da razmišljaš o življenju drugih. Lahko bereš, kuhaš, meditiraš, plavaš, spiš, greš v planine, na čaj s prijateljico, ki je nisi videl že 100 let. Delaš lahko kar ti srce poželi, zakaj bi zapravljal čas tako, da ga podarjaš ljudem, ki ti niso po godu? Tvoja energija je preveč dragocena za kaj takšnega.

Sojenje in opravljenje drugih ti prinaša ogromno omejitev.

Kolikokrat se ti je zgodilo, da si o nekom slišal nekaj “slabega” in ga namerno blokiral s svojega življenja, potem pa je po nekem naključju zajadral v tvoje življenje in postala sta dobra, če ne najboljša prijatelja.

In kaj storiti, če krožijo zgodbe o tebi?

V prvi vrsti – bodi sočuten.

Do sebe in drugih. Ti nisi to, kar govori o tebi nekdo, ki te ne pozna. Si neomejeno bitje, ki sledi svojim občutkom. Ki se uči. Ki kdaj spremeni mnenje. Ki pade in se pobere. Ki naredi napako. Ki joče. Ki se smeji.

Normalno je, da se vsi ne bodo strinjali s tvojimi dejanji, a oni ne živijo tvojega življenja. Ti ga. Zato se sprejmi, objemi in osvobodi.

Bodi nežen. Ljudje, ki se nenehno pogovarjajo o drugih, v sebi niso srečni. Pomagaj jim poiskati sočutje, ki ga skrivajo v sebi.

Odpusti jim.

Poišči tolažbo in nasvet, ko ga potrebuješ, predvsem pa ne dovoli, da ti takšne stvari pokvarijo odnos s “tvojimi” ljudmi. Naj ego ne bo preglasen.

Razlika med egom in dušo

Ko sem začela razlikovati, kdaj se oglaša moj ego in kdaj moja duša, se je pričela moja največja preobrazba.

Vzelo mi je dosti časa in brskanja po moji notranjosti, da sem prišla do preproste razlage, ki sem jo poskusila “izliti” na papir in sedaj vse skupaj pišem še na spletno stran. 

Pa gremo pogledati stvari iz obeh zornih kotov.

Ego

Je slika, ki si jo ustvariš o sebi. Je socialna, oziroma družbena maska, ki si jo nadeneš, ko si v družbi in je “oznaka” ali etiketa, ki ti jo nadenejo drugi. Ko ego prevzame nadzor, smo ujeti v krog istih misli in prevzemajo nas nižje vibracije, kot so sram, strah, krivda, jeza,… v glavi se nam podijo stavki – “Nisem dovolj dober”; “Nisem lep”; “Nisem dovolj,…”.

Ko ego prevzame nadzor, dobimo občutek, da se lahko ovrednotimo samo s tem kar “imamo” (drag avtomobil, veliko stanovanje, najnovejši telefon,…), skratka materialne dobrine. Hkrati, pa nenehno potrebujemo potrditev okolice, hitro smo jezni in iz sebe, ko se stvari ne odvijajo po naših željah.

Ego je nekaj s čimer se pač moramo naučiti živeti. Toda ne rabimo verjeti vsega, kar nam “reče”. Ne smemo ga jemati tako resno, ker to ni naša resnična verzija.

Postanemo lahko opazovalci ega, tako da spremljamo svoje negativne misli in muhasto počutje brez, da ga dejansko občutimo. Lahko se odločimo za drugačen pristop in odpustimo negativi in jo zamenjamo z ljubeznijo, hvaležnostjo, radostjo,…

Tvoja duša je…

To je tisti pravi duh, esenca, avtentični jaz. Je tisto kar dejansko si. Brez mask, etiket, oznak,… je nekaj kar se ne spreminja (kar ne pomeni, da se ne razvija). Lahko si spremenimo ime, se preselimo, kupimo nova oblačila, toda naša zavest je vseeno tukaj, tisto kar občutimo globoko v sebi, je tukaj ne glede na vse. Je občutek, da si dovolj in da si vreden.

Ko duša prevzame vajeti v svoje roke…

Vklopi se intuicija. Začnemo se sprejemati in imeti radi. Prevladovati začnejo višje vibracijska čustva, kot so sočutje, mir, ljubezen, radost, hvaležnost, navdih,… Naši cilji so zastavljeni, toda nas ne definirajo in ne določajo, saj rastejo in se razvijajo v nas in niso odvisni od drugih in naše okolice. Prav tako hitreje odpuščamo in ljudi sprejmemo takšne kot so. Velikokrat se “izgubimo” v stvareh, ki jih ljubimo in začutimo povezanost z vesoljem in vsem kar nas obdaja. Razumemo smisel in svoj namen.

Naša duša je večna in vse skozi prisotna, tudi če tega ne čutimo vedno. Boljšo povezavo in razmerje s samim seboj, lahko vzpostavimo skozi tišino, meditacijo, oddihom v naravi, čutenjem,…

Naučite se poslušati svojo dušo in ji slediti, saj je izvor brezpogojne ljubezni. Mnenja drugih je ne morejo poškodovati. 

Če smo iskreni – ego je težko izklopiti, toda če se vam uspe s seboj povezati vsaj za nekaj minut v dnevu, se bo vaše življenje drastično spremenilo na boljše. 

Zakaj?

Ker je ena čajna žlička ljubezni, ki prihaja iz naše duše, tisočkrat močnejša od negativne misli, ki izvira iz ega.