Tag Archives: gobe

Natja, zakaj ne ješ mesa?

Ker mi ne paše.

Okej. Vem, kakšni stereotipi krožijo o nas “travojedcih”. Da smo vsiljivi, bledi, slabega zdravja, fanatiki in da jemo travo. Slišim še izjave, da se “filamo” z nezdravo sojo (ki je gre 75% za prehrano goveda, ki ga jedo vsejedci) in da živalim odžiramo hrano (ne bom niti začela razlagati, kako skregano je to z logiko).

Ne bom se obešala na dejstvo, da mi take izjave ne narišejo nasmeška na obraz (pa imam dober smisel za humor), ampak prej tisti sarkastičen pogled, če je kuharsko znanje posameznikov res tako omejeno, da si meso začinijo s travo in da na njihovem jedilniku ni nič druga, kot mesni obroki.

In ne, to ne bo objava, ki bi ljudem želela spremeniti mnenje ali “nabiti” slabo vest. Je zgolj oseben zapis namenjen tistim, ki mi nenehno postavljajo vprašanje z naslova ter tistim, ki rabijo malo vzpodbude ali so zgolj radovedni in se s plant based načinom življenja šele spogledujejo.

Že kot otrok sem imela veliko sočutja do živali. Mislim, da je za to v veliki meri odgovoren moj dedek. Odraščala sem med psi, mačkami, pticami, kačami,… Sem bila eden izmed tistih otrok, ki je domov prinesel ranjenega vrabčka, pohojenega polžka s hišico in bila sem tisti otrok, ki je deževnike vedno umikal s pločnika, da kdo ne bi stopil nanj.

Moje zdravje je bilo v osnovni in srednji šoli šibko. Pritisk sem imela grozno nizek in nenehno sem izgubljala zavest. Moj trebuh je bil napihnjen, menstruacije pa tako močne, da so bili obiski ginekologinje na tedenskem sporedu. Mučile so me migrene, ki so bile tako neznosne, da sem bruhala od bolečine. Pri 17. letih sem imela rano na želodcu. Bila sem suhica in na svojo prehrano nisem niti pomislila. Srečna sem bila, ker sem lahko jedla, kar sem želela in se ne zredila. Dnevno sem jedla meso, mastno hrano in pila mleko.

Prvič sem imela pomisleke glede mesne prehrane, ko sem na faksu opravljala prakso. Naletela sem na članek o vegetarjanstvu in nekaj mi ni dalo miru.

Nekega popoldneva sem se vračala s sprehoda in našla poškodovano siničko. Vsa iz sebe sem klicala dedka, odpeljali smo jo k veterinarju in še nekaj dni nisem zatisnila očesa. In potem se mi je postavilo vprašanje:

“Zakaj ješ ene in rešuješ druge?”

Naslednji dan sem si po malico šla v Loving hut. Od takrat se nisem dotaknila mesa. Priznam. Imela sem trenutke slabosti. Sploh, ko sem izločala še mleko in jajca, a o tem kdaj drugič.

Svojega novega načina prehranjevanja sem se lotila povseeeem napačno. Velike količine sira, kruha in testenin. Prvič v življenju sem se zredila. Ko sem zanosila, pa še bolj…

Po rojstvu sina so se moje prioritete spremenile. Veliko več sem dala na svoje mentalno zdravje in dobro počutje. Želela sem si več energije, zdravja in vitalnosti. Začela sem meditirati, na silo piti vodo (jap, včasih v celem dnevu nisem spila niti kozarca tekočine), se gibati na svežem zraku. Zaželela sem si močnega telesa. Ne zato, ker bi strmela k nekim idealom, ampak zato, da bi ga vzljubila in zaživela z njim. Da bi skupaj premagovala ovire, dosegala cilje in se dobro počutila.

Hrepenela sem po sveži zelenjavi in sadju. Hrepenela sem po izvirski vodi, bosi hoji po gozdu in povezavi z naravo.

Moje prehranjevalne navade še vedno niso idealne. Mali čokoholik še kar noče iz mene. A počasi stopam proti svojim ciljem.

Če nimaš idej, kaj jesti, brez skrbi! Večkrat na teden bom s teboj delila svoje dnevne jedilnike in namige za boljše počutje telesa, uma in duha.

Za konec bi z vami delila še nekaj influenserjev, ki so mi še vedno v velik navdih:

Melita Ivana blog

Agnes Krown

Slovenian Vegan

Raw alignment (Youtube kanal)

Teal Swan (Youtube kanal)

Seznam pogosto dopolnjujem in redno vas bom “updejtala” s povezavami.

Do takrat pa bodite v cvetju 🌸

Kako mi je narava spremenila življenje

Vedno sem oboževala pomlad. Narava se prebuja, ptice so vse glasnejše, vreme pa vse toplejše.

Poletje se mi je zdelo prevroče, jeseni je bilo preveč dežja in da sploh ne začnem o mrzli zimi in premočenih čevljih.

Ni se šlo samo za letne čase. Šlo se je za moje življenje. Nekatere stvari sem imela rada, toda večine sem se izogibala in ves čas sem čakala na boljše čase. Kmalu mi je postalo jasno, da v bistvu sploh ne živim. 

Želela sem si okusiti vse. Slabo, dobro, vroče, mrzlo in megleno. 

Tako sem si nekega zimskega večera obula nepremočljive čevlje in se odpravila na Pohorje. O bog….

Zamujala sem vonj snega. Mirnost dreves in sijaj snežne odeje. Zamujala sem božanski občutek miru in tišine v gozdu. Ko sem se spomladi vračala iz hriba, so me v dolini že pričakale vijolične cvetlice in čebele, ki so pridno nabirale nektar. Dnevi so se daljšali, poletje pa je bilo resnično vroče. V naravi sem tako ostajala do noči in občudovala, kako se prižigajo zvezde in kako kresničke plešejo nad travnikom. Listje je počasi spreminjalo barvo in povsod so bili rjavi, rdeči in rumeni odtenki, kot bi največji umetnik zavihtel svoj čopič. 

Spremenila sem se. Vse sem vzljubila. Zaljubila sem se v svoje življenje.

Smo res živali?

V gozd zahaja veliko ljudi. Pa ne samo v gozd, tudi v planine, na morje, jezera, vulkane,… Vsak ima svoj razlog in v bistvu je to čisto osebna stvar, pišem lahko zgolj in samo o osebnih izkušnjah. 

Sama sem v gozdu med 2 do 5x na teden. Nekomu bi se to morda zdelo veliko, toda kave ne pijem, prijateljice imam zaradi narave dela skoraj vedno ob sebi, tako da v kavarni nisem bila že vsaj nekaj mesecev, tako tisti ventilček, ki ga imamo vsi in ki ga vsak spusti na svoj način, jaz sprostim s sprehodi. Ti mogoče s kavico po delu, tekom pred spanjem, fitnesom pred službo ali ogledom najljubše TV serije. Vsak pač uživa na svoj način.

No ja, težko ubesedim, zakaj pa ravno gozd. Morda je krivo ptičje petje, noro zelene barve mahu, neverjetne oblike gob, ogromna drevesa, skrite potke, žabice, hroščki, tek srne ali pa vsega po malem. Gozd je zame dom. Nisem religiozna, ne častim nobenega od Bogov in ne hodim k maši. Zame je edini Bog, narava. Dojemam jo kot ustvarjalko življenja. V bistvu smo mi del nje in ona je del nas. Vsi atomi, celice, tkivo, žilice in kosti, veliki pok, zvezde, svetloba in barve. Nočem preveč zaiti s teme. 

O čem govorim se lahko prepričate v slikah, ki so pripete spodaj. Včasih se res počutim, kot Alica v čudežni deželi. 

Na svoji strani velikokrat opozarjam na probleme današnjega časa. Če si karkoli zamudil, samo pobrskaj po strani. 
Sem zagovornica sočutnega in velikokrat z vami delim slike, ki bi vas vzpodbudile k sprehodu v naravi ali vsaj k ljubezni do nje. Da bi morda tisti papirček raje odvrgli v smeti, poiskali alternativo plastenkam in zavrnili nepotrebne reklame. Toda tokrat bom bolj stroga.

Vsakič, ko se napotim v gozd, najdem plastenke, pločevinke, kondome, papirčke in celo držalo od marele, stare “papuče”, embalažo od parfuma,… Kultura je nekaterim kot zgleda nepoznana manira. Če tebi paše živeti med goro smeti – izvoli. Toda ko prideš iz svojega kotička, prosim pospravi za seboj. Tukaj smo samo gostje. Si se kdaj vprašal, koliko časa bi narava potrebovala, da se obnovi, če človeštvo izumre? In koliko časa bi mi preživeli brez narave? Daje nam hrano, vodo, surovine za proizvodnjo gradbenega materiala in oblačil. Daje ti zavetje. Si človek in si del nje. Kako jo lahko zastrupljaš? Povzročili smo izumrtje številnih živali in rastlin, kmalu več ne bo pitne vode, kvaiteta zraka je vprašljiva. In zdaj boš – dragi človek – rekel, da sam pa nič ne moreš spremeniti in točno to nas počasi ubija. 


Zapomni si. Spremeniš lahko vse. 

Začni akcijo v bloku in obesi list na informativno tablo. Zapiši objavo v kateri opozarjaš na posledice onesnaževanja in njegovega vpliva na ljudi, živali in rastline ter jo deli na socialnem omrežju. Poberi smeti, ko greš v gozd in jih odvrzi v primerne zabojnike. 

Vse pogosteje srečam tudi obrcane in uničene gobe. Razlog mi je neznan in nedojemljiv. Jo brcneš ker ni užitna? Ker je strupena? Ker je ne poznaš? 

Gobo se očisti v gozdu, da trosi ostanejo v okolju. Gobe se ne nabira, če nisi prepričan, katera je. Pusti jo rasti! Ne nabiraj mladih gobic, ki so šele pokukale iz zemlje. Zlahka jo zamenjaš za katero izmed užitnih. Malo se primi v roke in se obnašaj spoštljivo. 

Ali sploh veš, da ima vsako bitje, svoj namen v ekosistemu? Če smo že pri gobah, le te pomagajo gozdu pri razgradnji mrtvih dreves in živali. Brez njih nič ne bi razpadlo in gozd bi se zadušil v ostankih ter zastradal zaradi pomanjkanja mineralov in drugih hranil.

Nekatere gobe živijo v sožitju z drevesi. Le te se naselijo okrog korenin in zanj zbirajo vodo ter minerale, drevo pa v zameno gobi daje ostala hranila, ki jih določena vrsta pač potrebuje. 

Do tega, da so prehrana mnogim gozdnim živalim, še niti prišla nisem.

To je bila zelo hitra in splošna učna objava kako in zakaj se obnašati v gozdu.

Žal mi je, ker vem, da vas veliko ceni plodove narave in v gozdu zares uživa. Spodaj je galerija samo nekaj gob, ki sem jih srečala letošnjo jesen. Uživaj ob ogledu