Tag Archives: gozd

Natja, zakaj ne ješ mesa?

Ker mi ne paše.

Okej. Vem, kakšni stereotipi krožijo o nas “travojedcih”. Da smo vsiljivi, bledi, slabega zdravja, fanatiki in da jemo travo. Slišim še izjave, da se “filamo” z nezdravo sojo (ki je gre 75% za prehrano goveda, ki ga jedo vsejedci) in da živalim odžiramo hrano (ne bom niti začela razlagati, kako skregano je to z logiko).

Ne bom se obešala na dejstvo, da mi take izjave ne narišejo nasmeška na obraz (pa imam dober smisel za humor), ampak prej tisti sarkastičen pogled, če je kuharsko znanje posameznikov res tako omejeno, da si meso začinijo s travo in da na njihovem jedilniku ni nič druga, kot mesni obroki.

In ne, to ne bo objava, ki bi ljudem želela spremeniti mnenje ali “nabiti” slabo vest. Je zgolj oseben zapis namenjen tistim, ki mi nenehno postavljajo vprašanje z naslova ter tistim, ki rabijo malo vzpodbude ali so zgolj radovedni in se s plant based načinom življenja šele spogledujejo.

Že kot otrok sem imela veliko sočutja do živali. Mislim, da je za to v veliki meri odgovoren moj dedek. Odraščala sem med psi, mačkami, pticami, kačami,… Sem bila eden izmed tistih otrok, ki je domov prinesel ranjenega vrabčka, pohojenega polžka s hišico in bila sem tisti otrok, ki je deževnike vedno umikal s pločnika, da kdo ne bi stopil nanj.

Moje zdravje je bilo v osnovni in srednji šoli šibko. Pritisk sem imela grozno nizek in nenehno sem izgubljala zavest. Moj trebuh je bil napihnjen, menstruacije pa tako močne, da so bili obiski ginekologinje na tedenskem sporedu. Mučile so me migrene, ki so bile tako neznosne, da sem bruhala od bolečine. Pri 17. letih sem imela rano na želodcu. Bila sem suhica in na svojo prehrano nisem niti pomislila. Srečna sem bila, ker sem lahko jedla, kar sem želela in se ne zredila. Dnevno sem jedla meso, mastno hrano in pila mleko.

Prvič sem imela pomisleke glede mesne prehrane, ko sem na faksu opravljala prakso. Naletela sem na članek o vegetarjanstvu in nekaj mi ni dalo miru.

Nekega popoldneva sem se vračala s sprehoda in našla poškodovano siničko. Vsa iz sebe sem klicala dedka, odpeljali smo jo k veterinarju in še nekaj dni nisem zatisnila očesa. In potem se mi je postavilo vprašanje:

“Zakaj ješ ene in rešuješ druge?”

Naslednji dan sem si po malico šla v Loving hut. Od takrat se nisem dotaknila mesa. Priznam. Imela sem trenutke slabosti. Sploh, ko sem izločala še mleko in jajca, a o tem kdaj drugič.

Svojega novega načina prehranjevanja sem se lotila povseeeem napačno. Velike količine sira, kruha in testenin. Prvič v življenju sem se zredila. Ko sem zanosila, pa še bolj…

Po rojstvu sina so se moje prioritete spremenile. Veliko več sem dala na svoje mentalno zdravje in dobro počutje. Želela sem si več energije, zdravja in vitalnosti. Začela sem meditirati, na silo piti vodo (jap, včasih v celem dnevu nisem spila niti kozarca tekočine), se gibati na svežem zraku. Zaželela sem si močnega telesa. Ne zato, ker bi strmela k nekim idealom, ampak zato, da bi ga vzljubila in zaživela z njim. Da bi skupaj premagovala ovire, dosegala cilje in se dobro počutila.

Hrepenela sem po sveži zelenjavi in sadju. Hrepenela sem po izvirski vodi, bosi hoji po gozdu in povezavi z naravo.

Moje prehranjevalne navade še vedno niso idealne. Mali čokoholik še kar noče iz mene. A počasi stopam proti svojim ciljem.

Če nimaš idej, kaj jesti, brez skrbi! Večkrat na teden bom s teboj delila svoje dnevne jedilnike in namige za boljše počutje telesa, uma in duha.

Za konec bi z vami delila še nekaj influenserjev, ki so mi še vedno v velik navdih:

Melita Ivana blog

Agnes Krown

Slovenian Vegan

Raw alignment (Youtube kanal)

Teal Swan (Youtube kanal)

Seznam pogosto dopolnjujem in redno vas bom “updejtala” s povezavami.

Do takrat pa bodite v cvetju 🌸

Smo res živali?

V gozd zahaja veliko ljudi. Pa ne samo v gozd, tudi v planine, na morje, jezera, vulkane,… Vsak ima svoj razlog in v bistvu je to čisto osebna stvar, pišem lahko zgolj in samo o osebnih izkušnjah. 

Sama sem v gozdu med 2 do 5x na teden. Nekomu bi se to morda zdelo veliko, toda kave ne pijem, prijateljice imam zaradi narave dela skoraj vedno ob sebi, tako da v kavarni nisem bila že vsaj nekaj mesecev, tako tisti ventilček, ki ga imamo vsi in ki ga vsak spusti na svoj način, jaz sprostim s sprehodi. Ti mogoče s kavico po delu, tekom pred spanjem, fitnesom pred službo ali ogledom najljubše TV serije. Vsak pač uživa na svoj način.

No ja, težko ubesedim, zakaj pa ravno gozd. Morda je krivo ptičje petje, noro zelene barve mahu, neverjetne oblike gob, ogromna drevesa, skrite potke, žabice, hroščki, tek srne ali pa vsega po malem. Gozd je zame dom. Nisem religiozna, ne častim nobenega od Bogov in ne hodim k maši. Zame je edini Bog, narava. Dojemam jo kot ustvarjalko življenja. V bistvu smo mi del nje in ona je del nas. Vsi atomi, celice, tkivo, žilice in kosti, veliki pok, zvezde, svetloba in barve. Nočem preveč zaiti s teme. 

O čem govorim se lahko prepričate v slikah, ki so pripete spodaj. Včasih se res počutim, kot Alica v čudežni deželi. 

Na svoji strani velikokrat opozarjam na probleme današnjega časa. Če si karkoli zamudil, samo pobrskaj po strani. 
Sem zagovornica sočutnega in velikokrat z vami delim slike, ki bi vas vzpodbudile k sprehodu v naravi ali vsaj k ljubezni do nje. Da bi morda tisti papirček raje odvrgli v smeti, poiskali alternativo plastenkam in zavrnili nepotrebne reklame. Toda tokrat bom bolj stroga.

Vsakič, ko se napotim v gozd, najdem plastenke, pločevinke, kondome, papirčke in celo držalo od marele, stare “papuče”, embalažo od parfuma,… Kultura je nekaterim kot zgleda nepoznana manira. Če tebi paše živeti med goro smeti – izvoli. Toda ko prideš iz svojega kotička, prosim pospravi za seboj. Tukaj smo samo gostje. Si se kdaj vprašal, koliko časa bi narava potrebovala, da se obnovi, če človeštvo izumre? In koliko časa bi mi preživeli brez narave? Daje nam hrano, vodo, surovine za proizvodnjo gradbenega materiala in oblačil. Daje ti zavetje. Si človek in si del nje. Kako jo lahko zastrupljaš? Povzročili smo izumrtje številnih živali in rastlin, kmalu več ne bo pitne vode, kvaiteta zraka je vprašljiva. In zdaj boš – dragi človek – rekel, da sam pa nič ne moreš spremeniti in točno to nas počasi ubija. 


Zapomni si. Spremeniš lahko vse. 

Začni akcijo v bloku in obesi list na informativno tablo. Zapiši objavo v kateri opozarjaš na posledice onesnaževanja in njegovega vpliva na ljudi, živali in rastline ter jo deli na socialnem omrežju. Poberi smeti, ko greš v gozd in jih odvrzi v primerne zabojnike. 

Vse pogosteje srečam tudi obrcane in uničene gobe. Razlog mi je neznan in nedojemljiv. Jo brcneš ker ni užitna? Ker je strupena? Ker je ne poznaš? 

Gobo se očisti v gozdu, da trosi ostanejo v okolju. Gobe se ne nabira, če nisi prepričan, katera je. Pusti jo rasti! Ne nabiraj mladih gobic, ki so šele pokukale iz zemlje. Zlahka jo zamenjaš za katero izmed užitnih. Malo se primi v roke in se obnašaj spoštljivo. 

Ali sploh veš, da ima vsako bitje, svoj namen v ekosistemu? Če smo že pri gobah, le te pomagajo gozdu pri razgradnji mrtvih dreves in živali. Brez njih nič ne bi razpadlo in gozd bi se zadušil v ostankih ter zastradal zaradi pomanjkanja mineralov in drugih hranil.

Nekatere gobe živijo v sožitju z drevesi. Le te se naselijo okrog korenin in zanj zbirajo vodo ter minerale, drevo pa v zameno gobi daje ostala hranila, ki jih določena vrsta pač potrebuje. 

Do tega, da so prehrana mnogim gozdnim živalim, še niti prišla nisem.

To je bila zelo hitra in splošna učna objava kako in zakaj se obnašati v gozdu.

Žal mi je, ker vem, da vas veliko ceni plodove narave in v gozdu zares uživa. Spodaj je galerija samo nekaj gob, ki sem jih srečala letošnjo jesen. Uživaj ob ogledu

Ličila, kreganje in rock’n’roll

Priznam. Danes sem po zelo dolgem času imela nekaj časa, da preletim objave objave svojih kolegic in kolegov – blogerjev.

Na instagramu, ki mi je zadnje čase veliko bolj pri srcu, kot Facebook, sem naletela na dve razlicni fotki. Pod obema, pa je tekla debata okrog ličil. V bistvu me je Sindijina (Sindiana Jones) objava, vzpodbudila k temu, da sedaj pišem ta zapis.

Ljudje smo čudna bitja. Znašli smo se v neki situaciji, kjer vse kar ne sovpada z našim prepričanjem tiščimo dol, obrekujemo, pojasnjujemo zakaj to ni ok, kako bi moralo biti, kako je to butasto in še in še. 

Well guess what? Nobody cares!

 Čudim se ljudem, ki se znajdejo pod objavami na socialnih omrežjih, pišejo svoja nestrinjanja in se znova in znova vračajo na stran, ki očitno ne gre z roko v roki z njihovimi interesi. Res hvala, da si nas vse razsvetlil/a. Brez tebe bi še vedno tavali v temi. 

Seveda imam rada kritike. Toda tiste, ki so konstruktivne, ki so argumentirane in tiste (pazi, tu je velik poudarek) – ki se tičejo tematike objave. Opažam namreč, da ko človeku odgovoriš s podprtim, natančnim in z dejstvom polnim odgovorom, zgubijo svojo nit, se zmedejo in spustijo se na oseben nivo žaljenja. Oprosti “Suzana”, žal mi je, ker se tebi vege recepti ne zdijo dobri. Idi v Spar, pa si kupi zrezek.

Zadnje čase se odpira ena bojna fronta med zagovornicami naravnega ličenja in med make up artistkami, ki skozi socialna omrežja oglašujejo svoje delo, svoj način izražanja in svoj lifestyle. 

Drži. Moja stran je polna vege, naravnih in zelenih objav, toda to ne pomeni, da mi kdaj ne paše nanesti več rdečila in se po Gosposki sprehodit kot po rdeči preprogi, čeprav bom jutri šla na Pohorje namazana s kokosovim oljem, s košaro pod roko in čopom sredi glave. 

Ljudje smo si različni in to tolikokrat radi povemo, a v naslednji minuti s prstom kažemo na vse, ki ne spadajo v naše okvirje. 

Ja. Sem ljubiteljica gozda, tetovaž, meditacije in rocka. In “dol mi visi”, če ti nisi. Ker človeka ne vzljubim zaradi stila ličenja, barve na laseh ali glasbe, ki si jo vrti, ko kuha nedeljsko kosilo.

Človeka vzljubim zaradi tistega, kar nosi v sebi. Vzljubim ga zaradi iskrice in strasti, ki jo ima, ko govori o temi, ki ga veseli. Vzljubim ga, ker me privlači njegova energija in hej –

if we vibe, we vibe!

Pa če se namažeš, kot Kim K., si pripoješ Bruno Marsovo jokalico ali mi že desetič pošlješ selfie s fitnesa.

Dana nam je svoboda izbire – izkoristite jo. Če nečesa ne marate, se obrnite in pojdite vstran, “scrollajte” naprej ali ugasnite radio. Obdajte se s tistim kar vas veseli, nasmeji, predvsem pa s tistim ob čemer boste postali boljši človek. Svojo energijo usmerjajte v tisto, kar vas veseli. Ne zapravljajte je na stvareh, ljudeh, straneh in profilih, ki jih ne začutite.

Uvod

Včeraj sem spet polnila baterijo. Ker že od nekdaj čutim, da mi to popolnoma brezplačno in brezpogojno nudi narava, se vse bolj obračam nanjo. Povsem me je prevzela neverjetna inteligenca dreves, njihovega koreninskega sistema, Zemlje, kamnin,…

V bistvu sem začutila, da naredim korak naprej in vas povabim v svoj svet. Da vam razgrnem zaveso, kako si lahko pomagate sami. Kako se pozdraviti, kako poiskati stik s samim s seboj, kako najti tisto pot, ki vam je pisana na kožo.

Sem velik skeptik. Priznam, da dolgo nisem verjela v nič, česar se ni moč dotakniti, ali bolje rečeno, v nič česar ni mogoče dokazati. Zato sem se, pa naj se sliši še tako ironično, zdravljenja same sebe – lotila sama. Kako logično, a ne?

Priznam, da bi mi bilo veliko lažje, če bi se učila od kakšnega bioenergetika, dokumentarnih filmov, knjig,… Toda sedaj vem, zakaj sem izbrala to pot. In kar je najbolj smešno – položena mi je bila v zibelko. Moj oče je velik ljubitelj planin, dedek pa živali. Babica mi je že kot otroku nosila kristale. Kaj sem si mislila o vsem skupaj? Ateja sem pošiljala v tri krasne, ko me je vlačil v tiste “brege”, živali so me sicer takoj začarale, kristali pa so bili samo eni kamni za okras. Ne rečem, da mi niso bili všeč in da me niso pritegnili, toda vsemu skupaj nisem pripisovala velikega pomena.

O svojih izkušnjah in težavah s katerimi sem se soočala, sem pisala že v blog zapisih, zato se ne bom ponavljala. S svojimi vzorci sem se spoznavala na zanimive načine, toda vedela sem, da bom nekoč našla ključ.

Skozi meditacijo sem našla tišino v sebi. Našla sem tisti skriti kotiček, ki je moje bistvo. Tako sem spoznala, kdo sploh sem in kaj želim. Nato sem obiskala nekaj delavnic in svojemu egu zadala prvi udarec. Končno sem mu dokazala, da ni vseveden. Sposodila sem si nekaj knjig in iz vsake vzela koščke tistega, v kar sem verjela in tistega kar sem začutila. Nočem dolgoveziti, zato bom napisala bistvo. Zgubljeno sem se počutila odkar vem zase in pri skoraj 28. letih sem se spet našla. Našla sem se tam, kjer se je vse začelo.

V zemljenju.  Sama beseda pomeni povezanost z Zemljo in jo najdemo v mnogih kulturah, tradicijah in duhovnih praksah. Povezana je s čustvi ravnovesja, povezanosti, osredotočenosti, biti vsidran, a hkrati v toku.

Želim ugotoviti, kaj se zgodi vsakič, ko gremo v naravo.

Vem, da je o tem napisanih nekaj knjig, toda želim globje. Želim lastno izkušnjo, predvsem pa nadgraditi znanje, ki ga že imam, morda vse strniti v knjigi.

Vse vrste na tem planetu so oblikovane s silami in prisotnostjo Zemlje ter vesolja, kar pomeni, da je naša povezava z ostalimi organizmi, s čimer mislim človeško raso, mnogo močnejša in čistejša, kot si sami predstavljamo. Tako z živalmi, kot z vodo, kamninami in drevesi, ki se sporazumevajo, sodelujejo in delujejo na za mnoge, nedojemljiv način. Zemlja organsko in neorgansko vso življenje nenehno kopa s svojim skladnim elektromagnetnim poljem. Naša telesa in naša težnja se naravno nagibata, da bi se se združila z le tem, zato da bi sodelovala in delovala v harmoniji zunanjega sveta in tako našla svoj prostor v sistemu.

V novi rubriki, ki sem jo poimenovala Popotovanje k koreninam, vam bom opisovala svoje izkušnje in dognanja na zgoraj opisano tematiko. Trenutno sem zakopana med knjige o drevesih, da bi lažje razumela njihov način komuniciranja, njihovo energijo ter kako le ta vpliva na človeka, ki se pride sproščat v njihova zavetja in nato vse skupaj prenesti v prakso.

Spomladi, pa vas vzamem s seboj na celodnevna izobraževanja v gozdu, da boste lahko sami spoznali moč narave za dušo, um in telo.

Še nekaj utrinkov z zadnjega “polnjenja”.