Ko se je v srednji šoli krog moje družbe povečal in sem tako rada sodelovala v vseh debatah, vseh umov, sem večkrat slišala, da imamo vsi oprane možgane.
Nekje v sebi sem vedela, da je to res, samo nisem bila prepričana, kje in kako se to kaže. Skozi leta odraščanja sem dejansko začela ceniti sebe in svoje telo in ugotovila, kakšna je razlika, če se najem ogromnega hamburgerja ali ogromne solate z milijon različne zelenjave in takrat se mi je posvetilo.
Začela sem dobivati vprašanja, kako zmorem kupovati bio nepredelano hrano, glede na to, da so cene kar visoke. Ponavadi sem se spuščala v debate, kako prišparaš, ko ne kupuješ mesa, hrane in pijače s pol tone sladkorja in ostalih predelanih živil, potem pa...
Čakaj... Imaš denar za 100. par čevljev, nov pameten telefon, 15. poletno majčko in “fancy” Kitajsko verižico, nimaš pa denarja za hrano, ki jo dejansko daš v svoje telo in ti ga pomaga obnavljati, graditi in negovati?
Instagram, Facebook, Snapchat in ostala socialna omrežja, so v decembru postala prava razstava prazničnih daril.
Nekateri so si zaželeli kakšen kos oblačila, potovanje, ličila, nakit, vstopnice za gledališko predstavo, oziroma koncert,… in lončnice. Med slednjimi sem tudi jaz.
Marsikdo je vrednost darila zamenjal z ljubeznijo. Kar je še huje, vrednost se meri v všečkih in ogledih. Nas je doba interneta, zares popeljala tako daleč, da moramo darila slikati in objavljati? Kolikokrat to naredimo od sreče in radosti ter kolikokrat, zato da drugi vidijo, kaj nam je kupil oče, fant, prijatelji,… Ali je vaša srčna želja zares šminka? Verižica? Nov telefon?
Že dolgo časa ljudi raje obdarujem s spomini, oziroma z izdelkom ali storitvijo, ki jo bodo lahko občutili in doživeli. Uhan se bo izgubil, šminka porabila, telefon pokvaril.
Morda so mi cvetlice tako ljube, ker mi z njimi lahko pokažeš, kako dobro me poznaš. Izbiraš lahko med barvami, oblikami, velikostjo, vrsto, celo zdravilnimi učinki. In fantje ter dekleta, uhanov ne moreš nabrati na bližnjem travniku, medtem ko lahko s simpatično skromnim šopkom travniških cvetlic, ogrejete srce in narišete nasmeh na obraz ljubljeni osebi.
Morda, ker je vsaka svet zase, ker je vsaka unikat, ker vsaka raste pod drugimi pogoji, vsaka ima svoj čut za lepoto in v svojem domu, lahko tako občuduješ svet v malem. Vsaka ima svoj izvor in svojo zgodbo.
In ne,… Nisem cinična, tečna in “oh, ta današnja mladina”. Včasih nam res odpove elektronska naprava, ki jo nujno potrebujemo in se prijatelji odločijo, da nam jo podarijo. Včasih kos nakita pomeni obljubo in včasih smo nečesa dejansko tako veseli, da to takoj objavimo na Facebook.
Toda ne pozabimo ceniti malih stvari. Tistih, ki pridejo iz srca, tistih, ki nam pomenijo več, kot samo 120 všečkov in hrano za ego.
Vedno sem oboževala pomlad. Narava se prebuja, ptice so vse glasnejše, vreme pa vse toplejše.
Poletje se mi je zdelo prevroče, jeseni je bilo preveč dežja in da sploh ne začnem o mrzli zimi in premočenih čevljih.
Ni se šlo samo za letne čase. Šlo se je za moje življenje. Nekatere stvari sem imela rada, toda večine sem se izogibala in ves čas sem čakala na boljše čase. Kmalu mi je postalo jasno, da v bistvu sploh ne živim.
Želela sem si okusiti vse. Slabo, dobro, vroče, mrzlo in megleno.
Tako sem si nekega zimskega večera obula nepremočljive čevlje in se odpravila na Pohorje. O bog….
Zamujala sem vonj snega. Mirnost dreves in sijaj snežne odeje. Zamujala sem božanski občutek miru in tišine v gozdu. Ko sem se spomladi vračala iz hriba, so me v dolini že pričakale vijolične cvetlice in čebele, ki so pridno nabirale nektar. Dnevi so se daljšali, poletje pa je bilo resnično vroče. V naravi sem tako ostajala do noči in občudovala, kako se prižigajo zvezde in kako kresničke plešejo nad travnikom. Listje je počasi spreminjalo barvo in povsod so bili rjavi, rdeči in rumeni odtenki, kot bi največji umetnik zavihtel svoj čopič.
Spremenila sem se. Vse sem vzljubila. Zaljubila sem se v svoje življenje.
