Nimam veliko sledilcev, ki bi bili sedaj najstniki, a bi jim na srce položila, da najdejo nek pameten vzor, nekoga, ki je bolj izkušen, ki jim bo lahko pomagal iz zagat in dilem.
Nasploh bi prav vsi potrebovali učitelja. Ko otrok vidi, da ga sami nimamo in da smo sami sebi avtoriteta, se tako obnašajo tudi sami.
Pred nekaj dnevi sem brala intervju z znano psihoterapevtko, ki je povedala, da ima neverjetno veliko število otrok s fobijami, tesnobo, depresijo,... V srednji šoli se že pojavlja kokain, alkohol in cigareti so pa nekaj povsem normalnega. Lahko bi rekli, da pač živimo v taksnem času, a svet spreminjamo tako, da začnemo pri sebi. Mi se moramo izobraziti, kako vzgajati otroke, kako jih usmerjati, jim dati zdrave navade in graditi na njihovi samopodobi. Vloga matere je v prvih 5 letih ključna za otroka. Otrok takrat čuti njeno energijo in ko ona ni v ravnovesju, je tudi otrok čisto v razsulu. Da sploh ne govorim, kako močna je vloga spočetja pri vsem tem. Kakšen otrok se rodi v družino, kjer ni bil zaželen (primer)? To so močne travme in težka popotnica za zivljenje. Isto velja za otroke, ki so nastali "po pomoti", med posilstvom, iz nuje (pritisk družine). Kje je se potem vse prepogosto vzgajanje z dobrinami, tekmovanje med ločenimi starsi (kdo bo otroku dal več), prevelika odsotnost zaradi sluzb,...
Vse več je taksnih družin in to se močno močno odraza v družbi.
Samo poglejte okrog sebe, če ne verjamete mojim besedam,..
Nikoli si nisem mislila, da bo duhovnost prevzela tako velik delež mojega življenja.
Od nekdaj se nisem počutila kot del družbe, a sem to jemala kot nekaj slabega in kot nekaj, kar moram spremeniti.
Ampak to mi ni nikdar uspelo. Raziskovanje duše, psihe, odnosov, narave in vse božanske prisotnosti, mi je vedno dajalo veliko večjo inspiracijo in notranje zadovoljstvo, kot karkoli materialnega.
Bilo je kot bi se na novo rodila in dojela, da je čisto okej, da nismo vsi isti in da mi ni treba spreminjati tega kar sem.
Zdaj se popolnoma prepuščam željam in klicem svoje duše in jim dovolim, da me vodijo ter s ponižnostjo sprejemam nauke tega nenavadnega potovanja.
Lepota niso dolgi lasje, lepe noge, porjavela koža in bleščeči zobje.
Lepota je obraz, ki je nekoč jokal in se sedaj smeji. Lepota je rana, ki je na kolenu ostala od otroštva. Je ljubezen, ki ti ponoči ne pusti spati. Je izraz na obrazu, ko zjutraj zazvoni budilka. Lepota je stopljen make up po tuširanju. Je šala, ki jo razumeš samo ti. Lepota je njegov ujet pogled, ko nehaš razumeti. Je jok vseh tvojih paranoj. Lepota je vsaka linija, ki jo je ustvaril čas. Je to, kar čutimo navznoter in je očem skrito.
Lepota je samemu sebi pustiti živeti ✒️
