Tag Archives: narava

Živeti “off the grid”?

Življenje v sožitju z naravo me je privlačilo od nekdaj.

Lasten vrt, cvetlice, bose noge, sonce, ohlapna oblačila, sveža jutra in skuštrani lasje. Vrhunsko!

Ker imamo lastno posestvo, kjer bi moj sanjski dom lahko uresničila, zadnje čase veliko brskam po Youtube in internetu. Ugotovila sem, da se vse več ljudi odloča pustiti službo, spakirati minimalne osnovne potrebščine in zapustiti “civiliziran” svet.

Razlogov je več, najpogostejši pa so – ljubezen do narave, nepomembnost materialnega, družba v kateri se ne najdeš, finančno stanje ali pa mešanica vsega skupaj.

V enem izmed videov je Miriam Lancewood, ki s svojim možem živi v gozdovih Nove Zelandije, na vprašanje, kako sedaj gleda na ljudi, ki živijo v mestih, odgovorila, da nas ne razume. Ne razume kako se spopadamo z nenehnim pritiskom, utrujenostjo, ne razume kako lahko ostajamo vitalni in jasnih misli.

Ta stavek mi je dal misliti. Tudi jaz tega ne razumem. Ujeti smo v umetnem sistemu, kjer so nas prepričali, da smo demokratični, v bistvu pa moramo, če želimo sebi in svojim otrokom zagotoviti normalno življenje, delati najmanj 40 ur na teden, kjer se od nas pričakuje rezultate, napredek in doprinos k rasti podjetja. Celo življenje živimo v prepričanju, da moramo biti dobri v šoli, uspešni v športu/glasbi/krožkih, da moramo doprinesti k družbi, biti “dobri”. Od nas se pričakuje določen izgled, stil oblačenja in celo razmišljanja.

Koliko izmed nas, pod vsem tem sploh ve, kdo je, kaj želi in kam je namenjen?

Prepričani smo, da smo dobri starši, če imamo redno službo, ker potem lahko otroku zagotovimo vse kar potrebuje. Kaj pa naš čas? Je sistem pravilno nastavljen, če je moj otrok bolan, pa ga moram dati v varstvo, zato da grem lahko delat, da bom lahko kupila hrano, zdravila in plačala vrtec?

Kje je skupno pripravljenje kosila, obiranje vrta, petje, jutranje stiskanje v postelji in tekanje po travniku?

Kaj pa potrebuješ ti, ko se ne počutiš dobro? Bližino svojega ljubljenega ali nove hlače?

Mislim, da je to moj glavni razlog, da si želim zapustiti mesto in sistem ter biti samooskrbna. Prišla sem do točke v življenju, ko mi statusni simbol ne pomeni popolnoma nič. Materializem se je tako globoko zakoreninil v našo družbo, da si sojen glede na telefon, ki ga imaš, avto, ki ga voziš, stanje na TRR računu in kako oblikovane imaš obrvi. Ko umreš, ne bo pomembno katere čevlje si nosil, ampak kje vse si z njimi bil, kaj si doživel, koga si v njih nasmejal, peljal na izlet in objel.

V času, ko tehnologija prevzema planet, smo pozabili na medsebojne odnose, iskrenost, človečnost, predvsem pa resnično povezanost družine. Verjamem, da je to glavni izvor vseh bolezni, s katerimi se spopadamo v današnjem času.

Povezave do video vsebin ljudi, ki živijo “off the grid”:

Miriam in njen mož

Britanci, ki so prodali vse in živijo v jurti

Natja, zakaj ne ješ mesa?

Ker mi ne paše.

Okej. Vem, kakšni stereotipi krožijo o nas “travojedcih”. Da smo vsiljivi, bledi, slabega zdravja, fanatiki in da jemo travo. Slišim še izjave, da se “filamo” z nezdravo sojo (ki je gre 75% za prehrano goveda, ki ga jedo vsejedci) in da živalim odžiramo hrano (ne bom niti začela razlagati, kako skregano je to z logiko).

Ne bom se obešala na dejstvo, da mi take izjave ne narišejo nasmeška na obraz (pa imam dober smisel za humor), ampak prej tisti sarkastičen pogled, če je kuharsko znanje posameznikov res tako omejeno, da si meso začinijo s travo in da na njihovem jedilniku ni nič druga, kot mesni obroki.

In ne, to ne bo objava, ki bi ljudem želela spremeniti mnenje ali “nabiti” slabo vest. Je zgolj oseben zapis namenjen tistim, ki mi nenehno postavljajo vprašanje z naslova ter tistim, ki rabijo malo vzpodbude ali so zgolj radovedni in se s plant based načinom življenja šele spogledujejo.

Že kot otrok sem imela veliko sočutja do živali. Mislim, da je za to v veliki meri odgovoren moj dedek. Odraščala sem med psi, mačkami, pticami, kačami,… Sem bila eden izmed tistih otrok, ki je domov prinesel ranjenega vrabčka, pohojenega polžka s hišico in bila sem tisti otrok, ki je deževnike vedno umikal s pločnika, da kdo ne bi stopil nanj.

Moje zdravje je bilo v osnovni in srednji šoli šibko. Pritisk sem imela grozno nizek in nenehno sem izgubljala zavest. Moj trebuh je bil napihnjen, menstruacije pa tako močne, da so bili obiski ginekologinje na tedenskem sporedu. Mučile so me migrene, ki so bile tako neznosne, da sem bruhala od bolečine. Pri 17. letih sem imela rano na želodcu. Bila sem suhica in na svojo prehrano nisem niti pomislila. Srečna sem bila, ker sem lahko jedla, kar sem želela in se ne zredila. Dnevno sem jedla meso, mastno hrano in pila mleko.

Prvič sem imela pomisleke glede mesne prehrane, ko sem na faksu opravljala prakso. Naletela sem na članek o vegetarjanstvu in nekaj mi ni dalo miru.

Nekega popoldneva sem se vračala s sprehoda in našla poškodovano siničko. Vsa iz sebe sem klicala dedka, odpeljali smo jo k veterinarju in še nekaj dni nisem zatisnila očesa. In potem se mi je postavilo vprašanje:

“Zakaj ješ ene in rešuješ druge?”

Naslednji dan sem si po malico šla v Loving hut. Od takrat se nisem dotaknila mesa. Priznam. Imela sem trenutke slabosti. Sploh, ko sem izločala še mleko in jajca, a o tem kdaj drugič.

Svojega novega načina prehranjevanja sem se lotila povseeeem napačno. Velike količine sira, kruha in testenin. Prvič v življenju sem se zredila. Ko sem zanosila, pa še bolj…

Po rojstvu sina so se moje prioritete spremenile. Veliko več sem dala na svoje mentalno zdravje in dobro počutje. Želela sem si več energije, zdravja in vitalnosti. Začela sem meditirati, na silo piti vodo (jap, včasih v celem dnevu nisem spila niti kozarca tekočine), se gibati na svežem zraku. Zaželela sem si močnega telesa. Ne zato, ker bi strmela k nekim idealom, ampak zato, da bi ga vzljubila in zaživela z njim. Da bi skupaj premagovala ovire, dosegala cilje in se dobro počutila.

Hrepenela sem po sveži zelenjavi in sadju. Hrepenela sem po izvirski vodi, bosi hoji po gozdu in povezavi z naravo.

Moje prehranjevalne navade še vedno niso idealne. Mali čokoholik še kar noče iz mene. A počasi stopam proti svojim ciljem.

Če nimaš idej, kaj jesti, brez skrbi! Večkrat na teden bom s teboj delila svoje dnevne jedilnike in namige za boljše počutje telesa, uma in duha.

Za konec bi z vami delila še nekaj influenserjev, ki so mi še vedno v velik navdih:

Melita Ivana blog

Agnes Krown

Slovenian Vegan

Raw alignment (Youtube kanal)

Teal Swan (Youtube kanal)

Seznam pogosto dopolnjujem in redno vas bom “updejtala” s povezavami.

Do takrat pa bodite v cvetju 🌸

Jeb*š lepotne ideale!

“Močna si. Zmoreš.”

To so besede, ki jih ponavljam svojim prijateljicam. “Imej se rada. Vzljubi vsako brazgotino, strijo in mozoljček. Vse te nepopolnosti so tvoja zgodba. To si ti.”

Toda prvič v življenju te besede namenjam tudi sebi. Odjebi photoshop in instagram filtre. Sprejemanje sebe je v času lepotnih idealov, ki jih postavljajo zvezdnice, prava revolucija.

Vsaka strija ima svojo zgodbo. Vsaka je nastala, ko je v meni rastlo novo življenje. Spominja me na čas, ko je moj trebušček rastel z dneva v dan. Na čas, ko sem čutila prve gibe svojega sina. So opomnik, da je moje telo močno in sposobno.

In zato ga obožujem. Prvič v življenju. Daje mi še več prostora za ustvarjanje. Še raje pripravim domače maslo za telo in ga nežno negujem. Še raje ga hidriram z izvirsko vodo, velikimi količinami sveže zelenjave in sadja. Še raje se odpravim v hribe, krepim mišice in dosegam svoje cilje. Še raje ga okrasim s tetovažo in poleti oblečem lahkotno obleko. Še večkrat si privoščim kopel, sprostitveno glasbo in še večkrat mu namenim počitek in meditacijo.

Nikoli nisi “preveč” ali “premalo”.

Ljubezen do sebe je radikalna.

Kako mi je narava spremenila življenje

Vedno sem oboževala pomlad. Narava se prebuja, ptice so vse glasnejše, vreme pa vse toplejše.

Poletje se mi je zdelo prevroče, jeseni je bilo preveč dežja in da sploh ne začnem o mrzli zimi in premočenih čevljih.

Ni se šlo samo za letne čase. Šlo se je za moje življenje. Nekatere stvari sem imela rada, toda večine sem se izogibala in ves čas sem čakala na boljše čase. Kmalu mi je postalo jasno, da v bistvu sploh ne živim. 

Želela sem si okusiti vse. Slabo, dobro, vroče, mrzlo in megleno. 

Tako sem si nekega zimskega večera obula nepremočljive čevlje in se odpravila na Pohorje. O bog….

Zamujala sem vonj snega. Mirnost dreves in sijaj snežne odeje. Zamujala sem božanski občutek miru in tišine v gozdu. Ko sem se spomladi vračala iz hriba, so me v dolini že pričakale vijolične cvetlice in čebele, ki so pridno nabirale nektar. Dnevi so se daljšali, poletje pa je bilo resnično vroče. V naravi sem tako ostajala do noči in občudovala, kako se prižigajo zvezde in kako kresničke plešejo nad travnikom. Listje je počasi spreminjalo barvo in povsod so bili rjavi, rdeči in rumeni odtenki, kot bi največji umetnik zavihtel svoj čopič. 

Spremenila sem se. Vse sem vzljubila. Zaljubila sem se v svoje življenje.

10 opomnikov na poti minimalizma

  1. Počisti prostore v svojem stanovanju in se znebi vsega odvečnega kiča, da bo tvoje domače okolje čim manj stresno.
  2. Večkrat naredi digital detox. Ko potrebuješ mir, se brez slabe vesti odklopi od socialnih omrežij, televizije in ostalih elektronskih naprav. 
  3. Reci “Ne” – stvarem, ki jih ne delaš s srcem in stvarem, ki te ne vodijo do želenega cilja. Tisti čas raje nameni ustvarjanju tistega, kar ti bo v življenje prineslo radost.
  4. Bodi minimalističen pri dekorju doma. Zame še vedno velja – manj je več!
  5. Delaj to kar ljubiš in ljubi to kar delaš.
  6. Navadi se kupovati z določenim limitom. Tako boš lažje prerazporedil svoj dohodek in dosegel želeno finančno stanje.
  7. Poudarek daj kvaliteti in ne kvantiteti. 
  8. Investiraj v izkušnje, ne v materialne stvari.
  9. Večkrat si vzemi čas za učenje in spoznavanje sebe, oziroma svojih želja. Tako boš lažje ugotovil, kaj zares hočeš uresničiti in kakšni so tvoji dolgoročni cilji. Skušaj poiskati ravnovesje med grajenjem svoje prihodnosti in brezglavim pehanjem. Normalno je, da se med potjo kdaj izgubiš, toda to so le potrebne izkušnje. Ko imaš v glavi jasno sliko, se prepusti procesu in ohrani fokus.
  10. Razmisli o svojih navezanostih na materialne stvari. Zakaj si jih razvil, kaj ti pomenijo, kaj v njih pravzaprav iščeš. Ni potrebno, da zavržeš vse spomine. Samo osredotoči se na tiste, ki ti dajejo zagon in možnost razvoja

Smo res živali?

V gozd zahaja veliko ljudi. Pa ne samo v gozd, tudi v planine, na morje, jezera, vulkane,… Vsak ima svoj razlog in v bistvu je to čisto osebna stvar, pišem lahko zgolj in samo o osebnih izkušnjah. 

Sama sem v gozdu med 2 do 5x na teden. Nekomu bi se to morda zdelo veliko, toda kave ne pijem, prijateljice imam zaradi narave dela skoraj vedno ob sebi, tako da v kavarni nisem bila že vsaj nekaj mesecev, tako tisti ventilček, ki ga imamo vsi in ki ga vsak spusti na svoj način, jaz sprostim s sprehodi. Ti mogoče s kavico po delu, tekom pred spanjem, fitnesom pred službo ali ogledom najljubše TV serije. Vsak pač uživa na svoj način.

No ja, težko ubesedim, zakaj pa ravno gozd. Morda je krivo ptičje petje, noro zelene barve mahu, neverjetne oblike gob, ogromna drevesa, skrite potke, žabice, hroščki, tek srne ali pa vsega po malem. Gozd je zame dom. Nisem religiozna, ne častim nobenega od Bogov in ne hodim k maši. Zame je edini Bog, narava. Dojemam jo kot ustvarjalko življenja. V bistvu smo mi del nje in ona je del nas. Vsi atomi, celice, tkivo, žilice in kosti, veliki pok, zvezde, svetloba in barve. Nočem preveč zaiti s teme. 

O čem govorim se lahko prepričate v slikah, ki so pripete spodaj. Včasih se res počutim, kot Alica v čudežni deželi. 

Na svoji strani velikokrat opozarjam na probleme današnjega časa. Če si karkoli zamudil, samo pobrskaj po strani. 
Sem zagovornica sočutnega in velikokrat z vami delim slike, ki bi vas vzpodbudile k sprehodu v naravi ali vsaj k ljubezni do nje. Da bi morda tisti papirček raje odvrgli v smeti, poiskali alternativo plastenkam in zavrnili nepotrebne reklame. Toda tokrat bom bolj stroga.

Vsakič, ko se napotim v gozd, najdem plastenke, pločevinke, kondome, papirčke in celo držalo od marele, stare “papuče”, embalažo od parfuma,… Kultura je nekaterim kot zgleda nepoznana manira. Če tebi paše živeti med goro smeti – izvoli. Toda ko prideš iz svojega kotička, prosim pospravi za seboj. Tukaj smo samo gostje. Si se kdaj vprašal, koliko časa bi narava potrebovala, da se obnovi, če človeštvo izumre? In koliko časa bi mi preživeli brez narave? Daje nam hrano, vodo, surovine za proizvodnjo gradbenega materiala in oblačil. Daje ti zavetje. Si človek in si del nje. Kako jo lahko zastrupljaš? Povzročili smo izumrtje številnih živali in rastlin, kmalu več ne bo pitne vode, kvaiteta zraka je vprašljiva. In zdaj boš – dragi človek – rekel, da sam pa nič ne moreš spremeniti in točno to nas počasi ubija. 


Zapomni si. Spremeniš lahko vse. 

Začni akcijo v bloku in obesi list na informativno tablo. Zapiši objavo v kateri opozarjaš na posledice onesnaževanja in njegovega vpliva na ljudi, živali in rastline ter jo deli na socialnem omrežju. Poberi smeti, ko greš v gozd in jih odvrzi v primerne zabojnike. 

Vse pogosteje srečam tudi obrcane in uničene gobe. Razlog mi je neznan in nedojemljiv. Jo brcneš ker ni užitna? Ker je strupena? Ker je ne poznaš? 

Gobo se očisti v gozdu, da trosi ostanejo v okolju. Gobe se ne nabira, če nisi prepričan, katera je. Pusti jo rasti! Ne nabiraj mladih gobic, ki so šele pokukale iz zemlje. Zlahka jo zamenjaš za katero izmed užitnih. Malo se primi v roke in se obnašaj spoštljivo. 

Ali sploh veš, da ima vsako bitje, svoj namen v ekosistemu? Če smo že pri gobah, le te pomagajo gozdu pri razgradnji mrtvih dreves in živali. Brez njih nič ne bi razpadlo in gozd bi se zadušil v ostankih ter zastradal zaradi pomanjkanja mineralov in drugih hranil.

Nekatere gobe živijo v sožitju z drevesi. Le te se naselijo okrog korenin in zanj zbirajo vodo ter minerale, drevo pa v zameno gobi daje ostala hranila, ki jih določena vrsta pač potrebuje. 

Do tega, da so prehrana mnogim gozdnim živalim, še niti prišla nisem.

To je bila zelo hitra in splošna učna objava kako in zakaj se obnašati v gozdu.

Žal mi je, ker vem, da vas veliko ceni plodove narave in v gozdu zares uživa. Spodaj je galerija samo nekaj gob, ki sem jih srečala letošnjo jesen. Uživaj ob ogledu

Zdrav um – zdravo telo, ideje za izlet in fotogalerija

Po dolgem času sem spet začela sodelovati s svojim telesom. Bila sem zelo aktiven otrok in z očetom sem po dolgem in počez prehodila domača in tuja gorovja.
Kasneje sem zdravo gibanje čisto zanemarila in se posvetila kaosu v svoji glavi. Po porodu otroka sem nekako spet začela vzpostavljati harmonijo med umom in telesom ter spoznala, kako pomembno je sprejeti in vzljubiti svoje telo. Dojela sem, da se spoštovanje in medsebojno delovanje lahko vzpostavi samo s skrbjo zanj. Zame to predstavlja ekološka prehrana, sveža voda, gibanje na svežem zraku in počitek, ki je pomemben del kroga. 
Od lanskega konca leta sem skoraj vsak dan v hribih in ker imam otroka, to za seboj potegne zgodnje vstajanje, da se vrnem še preden se s partnerjem zbudita ali pa gibanje po temi, ko že zaspita. Meni to ni napor ali odrekanje, ampak polnjenje baterije. Energije imam mnogo več – tako psihične kot fizične. 

Ne strmim k neki določeni kilaži ali obliki telesa, želim si samo vitalnosti, telesne moči, gibčnosti in tega, da z umom delujeta skupaj, premagujeta ovire, skačeta in sta zdrava. 
Sprva sem imela težave s kondicijo, toda ljubezen do narave in občutki, ki so v meni vsakič, ko se vrnem domov, me ženejo naprej. Vse boste razumeli, ko si ogledate galerijo slik. V njih sem zajela posnetke zadnjih sedem dni. Za nekatere se moram zahvaliti partnerju, Mateju in Tanit. Morda najdete kakšno idejo za izlet. Če boste imeli dodatna vprašanja, pa kar pogumno. Na voljo sem vam v inboxu, na elektronski pošti,… 

Priznati moram, da me je moja navdušenost tokrat malo zanesla in posledice občuti moj imunski sistem. “Na srečo” se to pozna samo na mojih vnetih ustnicah in zaspanosti. Kljub temu, da si pridno pripravljam obroke polne zelenjave, sadja in oreščkov, mi je dodatna pomoč prišla še kako prav. Ekolife mi je že nekaj časa nazaj poslal liposomski Vitamin C. 

To pomeni, da ima večjo biorazpoložljivost in se prenese naravnost v krvni obtok in celice. Več o njem si lahko preberete tukaj. Všeč mi je, ker je primeren za vegane, prav tako pa je brez glutena, sladkorja in gensko spremenjenih snovi. Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če ne bi že načrtovala novih dogodivščin.

Obljubila sem vam še moj teden v slikah. 

Uživajte ob ogledu!

Slap Skalca, Pohorje
Slap Skalca, Pohorje
Slap Skalca, Pohorje
Krožna pot, Pesek – Lovrenška jezera – Rogla – Pesek
Krožna pot, Pesek – Lovrenška jezera – Rogla – Pesek
Krožna pot, Pesek – Lovrenška jezera – Rogla – Pesek
Krožna pot, Pesek – Lovrenška jezera – Rogla – Pesek
Krožna pot, Pesek – Lovrenška jezera – Rogla – Pesek
Pohorje, sončni vzhod
Pohorje, sončni vzhod
Pohorje, sončni vzhod
Pohorje, sončni vzhod
Pohorje, sončni vzhod
Pohorje, sončni vzhod