Tag Archives: osebno

Predalčki, ego in bose noge

Mirno življenje.

Že dolgo več ne verjamem, da je to vpliv zunanjih okoliščin.

Mir je stanje duha, uma in telesa.

Zagovarjamo se, da nas je ujel sistem. Služba. Družbena ureditev. Finance. Oblast.

Preveč smo omejeni. A ne z betonom. Plastiko. Procesirano hrano. Avtomobili. Bliščom.

Omejeni smo s svojimi prepričanji in predalčki, ki smo jih ustvarili v svoji glavi.

Če hodi bos – je čuden.

Če ima tattooje – je upornica.

Če ima pink lase – išče pozornost.

Če ima dosti denarja – je uspešen.

Če ima nov avto – je srečen.

Če meditira – je duhoven.

Toda… kaj pravzaprav je uspešnost? Kaj je uporništvo? Kaj je duhovnost? Kaj je sreča?

Vse ne potrebuje naziva. Etikete. Hashtag-a.

Daj, sedi s človekom za mizo. Naroči čaj. Pivo. Kavo. Viski.

Izklopi ego. Izklopi um. Zakleni predal z etiketami. Prisluhni. Začuti vibracijo. Ujemi energijo. Opazuj iskrico v očeh. Osvobodi.

Vseeno mi je “kdo” si. Zame samo popotnik v iskanju svojega smisla. Popotnik, ko me lahko kaj nauči. Mi odpre obzorje.

Nočem več duhovnih učiteljev. Nočem več gibanj, kjer je samo ena pot pravilna pot.

Hočem več ljudi s strastjo. Iskrenih in povsem “navadnih” smrtnikov, ki si drznejo slediti tistemu, kar jim daje iskrico. Tistim, ki upajo spregovoriti. Hočem bosonoge hribolazce. Hippie plesalce. Fine dame. Razgledane poslovneže. Ambiciozne mame. “Tabolše” kuharje.

Hočem ljudi, ki verjamejo vase. Podpirajo druge. Hočem tiste, ki me pogledajo v oči in z menoj delijo vse kar je v njih. Popolnoma brez sramu.

Ko se boš dokopal do svoje sredine in svojega bistva, bo odpadel ves balast. Vse umetno. Vse plastično. Vse procesirano. Ostal boš samo ti.

Ko ljudje govorijo

Ko ljudje govorijo,…

Mislim, da smo se s tem srečali že vsi.

Danes pišem o tem, ker vem, da je to ena izmed najtežjih stvari, ko pride do našega ega in do naših vzorcev.

Greš skozi težko obdobje v življenju.

Ne več veš kje si, kdo si, kaj si. Stvari se nalagajo, življenje pa brez usmiljenja teče naprej. Kljub temu, da biješ osebno bitko, ki ti ne da jesti, dihati in spati.

Moraš vstati. Peljati psa na sprehod. Se obleči. Nahraniti sebe in otroka. Iti v vrtec. Delati. Skuhati. Vzdrževati socialno življenje.

Vem, da je težko. Vem, o čem govorim. V zadnjih dveh tednih sem izgubila več kot 3 kilograme. Glavobol je prisoten, ko se zbudim in ko zaspim.

Ker potočim solzo, ko me sodelavke vprašajo, kako sem in ker se mi to zgodi tudi pred sinom. Ne skrivam je, ker ne skrivam čustev in ker ga učim, da se vedno ne cedita med in mleko.

V življenju prevzemamo različne vloge. Včasih smo žrtev, včasih krivec. Včasih nas kdo prizadene, včasih smo mi tisti, ki prizadenemo nekoga drugega.

V vsej drami in zmešnjavi, pa ljudje govorijo.

Sploh ni važno kaj. Resnice ali neresnice. Zgodbe kar krožijo in še preden se obrneš, se znajdeš v mariborski Santa Barbari.

Ne glede na to, kako trdo kožo imaš, ti enkrat poči. Pritisk je prevelik. Dovolj imaš vseh in vsakogar. Ego plane v ospredje.

Ego ni vedno tvoj sovražnik. Včasih je tvoj dober prijatelj. Govori ti, da ti je vseeno za druge, da selo naj pač govori, da te itak nihče nikoli ni razumel in da te pač nisi dovolj dober za ljudi in naj se ne družijo s teboj. Si na vibraciji jeze, ki te dvigne. A pazi, da te ne prevzame. Takrat svoje resnične občutke tiščiš vase in vedno znova se bodo vračali v še hujši obliki. Poleg tega, pa… jeza se bo ohladila. Naj s tebe ne zletijo stvari, ki jih bi obžaloval celo življenje.

Zato se ustavi. Vem, da boli. O tebi govorijo ljudje, ki s teboj niso spili ene pijače. Ljudje, ki niso s teboj preživeli praktično popolnoma nič časa. To so ljudje, ki se niso niti potrudili razumeti tvoje okoliščine ali te vsaj vprašali za tvojo plat zgodbe ali zakaj si reagiral tako kot si.

Jeza se tako še bolj nabira. Izgubljaš svoj center, izgubljaš stik s samim seboj. Sedaj je ego tako velik, da pozabiš še na svoje prijatelje, ker se sliši samo še: “jaz, jaz, jaz,…”

Na tem mestu bi se rada opravičila vsem, ki so bili žrtev mojega ega.

Še pred tremi leta tega sploh ne bi prepoznala. Šla bi čez trupla, da predstavim svojo plat in vsem bi dokazovala svojo resnico.

Tokrat pa se obračam vase. Iščem odgovore.

Ker se zavedam, da je opravljanje velik problem med vsemi ljudmi in ker se zavedam, kako besede bolijo ter kako daleč, lahko pripeljejo posameznika, sem nehala govoriti o drugih ljudeh.

Ne samo, ker jih s tem prizadenem in jih potiskam še globje na dno, kar itak pove več o meni, kot o njih, ampak tudi zato, ker sem ugotovila, da je to kar me jezi, oziroma da je to kar pritisne na moj gumbek, odlična priložnost za učenje. Ko me neko dejanje ali besede nekoga drugega, ki se v bistvu sploh ne tičejo mene in mojega življenja tako “podžgejo”, da o njih razmišljam in se jezim, se ustavim in raziskujem od kod to izvira in zakaj sem se odzvala na tak način.

Življenje nikoli ni črno belo. Je cela paleta čustev in dejanj.

Če resnično želiš razumeti sočloveka, ga pokliči, spoznaj, ozavesti kaj doživlja in kako se ob tem počuti.

Ne preživljaj časa, ki bi ga lahko porabljal za svoje interese, tako da razmišljaš o življenju drugih. Lahko bereš, kuhaš, meditiraš, plavaš, spiš, greš v planine, na čaj s prijateljico, ki je nisi videl že 100 let. Delaš lahko kar ti srce poželi, zakaj bi zapravljal čas tako, da ga podarjaš ljudem, ki ti niso po godu? Tvoja energija je preveč dragocena za kaj takšnega.

Sojenje in opravljenje drugih ti prinaša ogromno omejitev.

Kolikokrat se ti je zgodilo, da si o nekom slišal nekaj “slabega” in ga namerno blokiral s svojega življenja, potem pa je po nekem naključju zajadral v tvoje življenje in postala sta dobra, če ne najboljša prijatelja.

In kaj storiti, če krožijo zgodbe o tebi?

V prvi vrsti – bodi sočuten.

Do sebe in drugih. Ti nisi to, kar govori o tebi nekdo, ki te ne pozna. Si neomejeno bitje, ki sledi svojim občutkom. Ki se uči. Ki kdaj spremeni mnenje. Ki pade in se pobere. Ki naredi napako. Ki joče. Ki se smeji.

Normalno je, da se vsi ne bodo strinjali s tvojimi dejanji, a oni ne živijo tvojega življenja. Ti ga. Zato se sprejmi, objemi in osvobodi.

Bodi nežen. Ljudje, ki se nenehno pogovarjajo o drugih, v sebi niso srečni. Pomagaj jim poiskati sočutje, ki ga skrivajo v sebi.

Odpusti jim.

Poišči tolažbo in nasvet, ko ga potrebuješ, predvsem pa ne dovoli, da ti takšne stvari pokvarijo odnos s “tvojimi” ljudmi. Naj ego ne bo preglasen.

Energija ljubezni

Toreeeej, izgubil/a si nekoga, za katerega si mislil/a, da je ljubezen tvojega življenja.

Misliš, da bo tako bolelo zavedno, ampak obljubim, da ne bo. Ne rečem, da se boš nekega jutra prebudil/a in bo tako, kot da se nikoli ni nič zgodilo, ker ne bo.

Izguba bo trajna. Tukaj ni če-jev. 

Če izgubiš neverjetno osebo, bo tukaj vedno praznina, ki je ne more zapolniti nihče drug. 

Lahko najdeš druge ljudi. Lahko ustvariš druge spomine, toda le ti bodo nekje na drugem prostoru v tvojem srcu. Toda mesto, ki je pripadalo tej osebi, bo ostalo prazno. 

Ljudje smo unikatna in zakomplicirana bitja in ko se dva združita, je tudi njuna povezava, ki sta jo ustvarila, tako posebna in enkratna. Zato se ne trudi nadomestiti oseb iz svojega življenja. Ker ne moreš.

Opusti mišljenje, da več nikoli ne boš ljubil/a, kot si prej. Prenehaj primerjati razmerja enega z drugim. 

Ljudi ne ljubiš “bolj” ali “manj” – ampak samo na drugačen način. 

In to je okej. 

Spet boš našel/la ljubezen, ampak ne enake, saj ena ljubezen nikoli ni ista drugi in ko boš to zmožen/na sprejet ter se popolnoma odprl/la tej ideji, boš lahko odšel/la naprej.

Imeti rad sebe

  1. Spoznaj sebe in svoje občutke. Ne moreš imeti rad nekoga, ki ga ne poznaš.
  2. Sprejmi dejstvo, da imaš prednosti in slabosti. Imaš znanje in težave. Naredi SWOT analizo (strengths, weaknesses, opportunities, threats) in si zapomni – priložnosti in grožnje so zunanji dejavniki. Nad njimi nimaš kontrole, lahko pa uporabiš svoje sposobnosti in izboljšaš pomanjkljivosti, katere so notranji dejavnik in z njimi nadzoruješ zunanje dejavnike.
  3. To, da vseh svojih lastnosti ne maraš, je povsem normalno. Le te ti dajejo prostor za rast. Ne bodi len in izberi napredek.
  4. Oprosti si. Razumi, da je delanje napak pot k rasti. Če kot dojenček, ne bi 100x padel na rit, se nikoli ne bi naučil hoditi. Če po tem, ko enkrat nekaj “zlomiš”, to pustiš in se vsedeš v kot, tam ostaneš zavedno. Ne počni si tega in se uči od svoje mlajše različice. Vstani. Edini način, da to storiš je, če si oprostiš.
  5. Sprejmi, če se v tem trenutku ne maraš, kot bi se naj. Laganje samemu sebi ne vodi nikamor, še manj pa v napredek. Če lažeš nekomu, ki ga imaš rad, to ni pot k temu, da bi ga kdaj imel.
  6. Ne oziraj se na to, kar o tebi govorijo drugi. Veliko stvari, ki jih povedo, ima več za opraviti z njimi, kot s teboj. Odvisno je od njihovega počutja, motivov in “mindseta”. Oziranje na njihovo mnenje ne vodi k srečnemu koncu, še manj pa k TVOJI zgodbi.
  7. S seboj bodi potrpežljiv in prijazen. Nepopuščanje ni produktivno, je nepotrebno in neučinkovito. Ne vodi do pravilne rešitve. Včasih moraš popustiti in dopustiti vse možne razplete, da se pokaže pravilen.
  8. Opusti idejo, da si zlomljiv. Zavrni idejo, da te nekdo drug lahko zlomi. Lahko te ranijo in ti povzročijo bolečino, ne morejo pa te uničiti. Nisi s stekla. Daj svojemu telesu in srcu malo več zaupanja.
  9. Če ugotoviš, da je nekdo v nečem boljši kot ti, ne razmišljaj kako ga boš uničil ali “postavil v senco”. Pojdi korak nazaj in se nauči zasijati na svoj unikaten način. Ne nehaj se razvijati. Ne obstani na eni točki, tudi če je udobna. Le ta te omejuje in ti preprečuje raziskovanje nečesa novega.
  10. Uči se novih stvari. Vlagaj čas in energijo v stvari, ki te veselijo. Nisi se naučil igrati klavirja, čeprav si si to od nekdaj želel? Kdo pravi, da to ni mogoče sedaj? Meje si postavljamo sami. Nikoli ni prepozno.
  11. Poglej se v ogledalo. Lahko se občuduješ ali samo opazuješ. Glej se. Poglej globje in odkrij, kaj se skriva v notranjosti. Ne glej vstran in imej pogum, da uvidiš resnico.
  12. Preživljaj čas s seboj. Kupi si rože, če so ti všeč. Ne čakaj, da srečaš osebo s katero lahko počneš stvari, ki te zanimajo. Pojdi gledat zvezde. Pojdi se kopat gol. Potuj. Skuhaj si najljubše kosilo. Kupi si sladoled.
  13. Nauči se sprejemati komplimente.
  14. Nauči se uživati v tišini. Glasovi v tvoji glavi? Vem, da te terorizirajo. Ampak verjemi mi – izginejo takoj, ko se z njimi soočiš. So le odmevi strahov in nesigurnosti. Globoko vdihni in vedi, da so šibki. 
  15. Sprejmi svoje telo. To ne pomeni, da ni prostora za zdrav napredek! Pomeni samo, da se brezpogojno sprejemaš.

Pot do samega sebe

V zameno za nasvet sem velikokrat dobila vprašanje. In stavim, da tudi vi.

Kaj si pa ti želiš?

Kaj čutiš?

Kaj bi pa ti rada naredila?

! Ne vem?!

Potem sem se počutila še slabše. Počutila sem se kot zguba, ki nima pojma, kaj naj počne v svojem življenju. Pa kako pri milem Bogu je možno, da ne veš kaj si, kdo si, kaj si želiš??? Kako ne poznam svojih čustev?

Super. Prišlo je do kritične točke. Moje počutje je bilo pod ničlo, ves čas sem bila utrujena, odsotna, “tečna”. Bilo je tako, kot bi samo sebe opazovala skozi oči nekoga drugega. Samo stala sem tam, moje življenje je teklo naprej. Ljudje v njem so hodili na dopuste, razkazovali nova oblačila, partnerje, obiskovali koncerte. Vsi nasmejani, profili pa polni norih slik.

Stop. Moram ven. Odprite vrata.

Zatekla sem se v naravo. Med drevesa, ptice in reko. Morala sem se rešiti.

Sebe sem postavila na prvo mesto in tisti čas so moja prijateljstva, šola in spanec zelo trpeli.

Hodila sem na sprehode, po katerih sem se počutila osveženo, spočito in pozitivno. Prebrala sem veliko literature.

Toda glavno vprašanje je ostajalo.

Zakaj nisem srečna, kljub temu, da imam “vse”? Kaj zame sploh je sreča?

Odgovora ni bilo v knjigah. Bil je v meni.

Srečo sem izgubila nekje v osnovni šoli, ko sem se želela zliti z okolico, biti sprejeta in imeti družbo. Posvojila sem navade, okus in želje drugih. Rešitev je bila na dlani.

Vrniti sem se morala v čas, ko sem bila resnično srečna. V čas, ko mi je srce nazadnje zaigralo in ko me ni bilo sram, ker me niso zanimale šminke, “gumi twist” in fantovske skupine.

Bila sem na začetku.

Začela sem se sproščati, meditirati, poslušati glasbo, ki mi je bila resnično všeč, vrtnariti in pisati dnevnik.

Stopila sem v stik z otrokom v sebi. Rodile so se nove ideje in projekti. Kmalu sem diplomirala, postala mama in svojo strast začela spreminjati v nekaj več, v nekaj otipljivega, v nekaj svojega.

Sedaj si to želim nadgraditi s še več delavnicami, projekti in blogom.

Mlajšim želim pokazati, da ni nič narobe, če so drugačni in če ne pašejo v nek družben kalup.

Starejšim pa, da ni nič narobe, če si vzamejo čas zase, če se razvajajo in kdaj rečejo ne.

Strmim k temu, da vam s preizkusi in opazovanjem pokažem, da je naše zdravje odvisno od odnosov. Da se lahko pozdravimo sami in da večina bolezni in bolečine izvira iz stresa, osebnih stisk in nezadovoljstva.

Moja velika želja je še spletni dnevnik, kjer vam bom pokazala, kako na naše psihično in fizično stanje vpliva narava. Kako se samozdraviti s pomočjo dreves, vode in kamnin.

Moj cilj je ustvariti portal dobrega počutja, ki bi poln namigov, kako se rešiti stresa in kako razvajati svojo dušo.

Vljudno vabljeni tudi na vse dogodke, ki se odvijajo v društvu. Če koga “potegne”, jih najdete tukaj.

Čas je, da se nehaš skrivati

Preglasno se smejiš.”

Zato si z roko zakrivaš usta.

“Tvoj nos je prevelik.”

Zato se naučis trikov z ličili, sanjaš o popolnem obrazu in gledaš profilne slike.

“Tvoj glas je smešen”

Zato več ne spregovoriš in poveš svojega mnenja.

“To v kar verjameš, pa je res bedasto.”

Zato odložiš svojo magično palico in dvomiš v svoje občutke.

“Imaš premalo oprsje.”

Zato vedno oblačiš majice z visokim ovratnikom.

“Obnašaš se, kot da vse veš!”

Zato se vgrizneš v jezik in molčiš.


Razloga, da pišem tole objavo sta dva. Ne v bistvu štirje. Prvi je tale slikca zgoraj, ki jo je nekaj dni nazaj objavila prijateljica. Drugi in tretji razlog, sta moji dve prijateljici, ki sta enkratni, močni, lepi in pametni ženski in četrti razlog sem jaz sama. 

Mnoga leta smo se skrivali. Na nek delček naše osebnosti ali telesa je bila postavljena etiketa, ki so jo kritizirali. Odzvali smo se tako, da smo se zakrili, odkorakali vstran ali skrili del telesa.

Vse to ima smisel. Vsi si želimo biti sprejeti. V najstniških letih se vzorci tega prilepijo še bolj. Družbeno smo naučeni, da “pašemo”, da ustrezamo, smo kul, da smo kot vsi ostali. In čez nekaj časa začnemo bledeti. Sprejmemo LAŽ, da smo PREVEČ nečesa in svojo posebnost in unikatnost skrijemo pred svetom.

Naša luč se ugaša pod tihim šepetom: “Če bi vedeli kaj v resnici sem in kaj me veseli, me ne bodo marali. Vedeli bi, da nisem dovolj dober/dobra.”

In tako se izognemo zavrnitvi. Delamo se, da smo majhni, skrivamo se za drugimi. Pretvarjamo se, da smo kot nekdo, ki ima to, kar si želimo sami (Če bi znal/a tako plesati, kot on/a, bi lahko,…). Mislimo, da nismo dovolj, da nismo pripravljeni, da si ne zaslužimo prepoznavnosti, ljubezni, uspeha,… Želimo si narediti spremembo, ampak se bojimo to postati. Sprememba namreč. Večno čakamo, da bo prišel nekdo, nas rešil in sprejel našo drugačnost. Toda ne smemo čakati na nekoga drugega. Na nekoga izven sebe.

Sprejemanje, ki ga iščemo je v nas samih.

Nehajte se skrivati. Razkrijte kdo ste. Vso to premlevanje in prilagajanje vam jemlje preveč energije, časa in resničnosti.

To kar ste sprejeli in posvojili kot resnico… ni res. Ste lepi.

Nekaj vprašanj za razmislek:

  1. Pomisli na del telesa, ki ga skrivaš.
  2. Za katero tvojo lastnost so te naučili, da jo skrivaš?
  3. Kater delček tebe pozna samo peščica ljudi?
  4. Kaj vse si izgubil/a s skrivanjem?

Sedaj zamenjajmo perspektivo, da smo PREVEČ česarkoli in da je to potrebno skrivati. Osredotočimo se na kaj je posebno, lepo, drugačno,… Prepoznajmo svojo resnico. Izpostavimo se. Bodimo ponosni nase.

Ne govori si, da se preveč smejiš. Ozavesti, da si vibracijsko in strastno bitje. Ozavesti, da tvoja koža sveti in da tvoje oči žarijo. Verjemi v svojo vero in čarovnijo. Ozavesti svojo vrednost, znanje, brilijantnost. Pokaži, da si drugačen. Nehaj se skrivati. Pokaži svetu, kdo si.